»Prvi korak: kratke hlače. Drugi korak: nobenih puloverjev. Tretji korak: vzemi vse žogice.«
Nino je ob parkiranem avtu v svoj nahrbtnik natlačil tri gumijaste žogice. Jutri se je želel podati na pot po Kilimandžaru. Nocoj, v njihovem prvem taboru v Tanzaniji, pa je hotel spakirati, še preden bi Rok sestavil seznam.
Trikrat je potrepljal po medeninastem kompasu okoli vratu. To je bil njun skrivni znak: pripravljeni, pozor, zdaj.
Rok je na zložljivo mizo ob avtu položil čisto nov Svetovni popotni vodnik.
»Pripravljeni na kaj?«
»Na goro. Očitno.« Nino je potegnil zadrgo nahrbtnika. Zadovoljivo je zadrčala. »Končano.«
Rok si je s členkom prsta popravil kobaltno modra očala.
»Spakiral si rezervne kratke hlače, a nič toplega.«
»V Afriki smo. Sahara je vroča. Zakaj bi nosil puloverje v velikansko pečico?«
Nino je razširil roke, da bi pokazal, kako velika je ta pečica. Njegov oranžni brezrokavnik se je zataknil ob vogal mize.
Rok ga je odtaknil brez besed.
Mapa se je odprla z rahlim pokom. Vse strani so bile prazne. Nino si je predstavljal njun prvi zapis, uporaben in pomemben, pripravljen, da mu sledi kakšen drug otrok.
Iz peresnice je vzel svinčnik.
»Nasvet za pakiranje: puloverje pustite doma.«
Rok je čez prazno stran položil prst.
»Še ne.«
Nino je strmel v prst. Bil je prav majhna cestna zapora.
»Poglej tja gor,« je rekel Rok.
Onkraj tabora je imel oddaljeni greben Kilimandžara belo kapo. Nino jo je ošvrknil s pogledom, nato pa si ogledal konico svinčnika.
»Lahko je oblak.«
»Lahko je kaj drugega.«
Nino je spet trikrat potrepljal po kompasu in se tokrat spakoval kot vojak na maršu.
»Pripravljeni, pozor, cvri se.«
Rok se ni zasmejal. Ninov vojaški obraz se je kar naenkrat zdel precej trapast.
Njuna teta Tadeja Vidmar je obstala ob svoji akvarelni skici. Naslikala je že goro, avta pa še ni dokončala.
