»Prvič, preveri stikala. Drugič, zapiši, kaj se zgodi. Tretjič, zloži vse liste po vrsti.« Emil je potrepljal po svoji prazni mapi. »Brez napak. Potem lahko vodim vajo za pristanek na Luni.«
Njegov nadzornik, gospod Kranz, mu je čez mizo potisnil svinčnik.
»Začni s tem. Prinesel si ravnilo, dve radirki in nobenega svinčnika.«
Emil si je zataknil svinčnik za uho. To še ni štelo za napako. Vaja se sploh še ni začela.
Za steklom je stala kopija kabine vesoljskega plovila. Njena majhna okna so gledala proti nadzornim mizam. Iz zadnjega dela so se vile žice, zaslon v notranjosti pa je kazal Neila Armstronga med pripravami na polet.
Emil je hotel izpiliti prav vsak korak, preden posnetek pride do pristanka na Luni. Armstrong je bil prvi človek, ki je pristal tam. Emil ni hotel z napačnim stikalom zamočiti astronavtovega največjega trenutka.
Pred vrati je varnostnik preveril Emilovo izkaznico. Varnostnikova medeninasta svetilka je bila tako velika, da bi lahko z njo preveril izkaznico že s sosednjega hodnika.
Mimo je odhitel kurir s papirnatimi karticami pod pazduho. Ena mu je ušla in pristala v čevlju. Kurir jo je pobral, ne da bi se ustavil.
Nato je natakar pripeljal voziček s čajem in si med stisnjenimi ustnicami tiho žvižgal. Prav vsi lončki so imeli ročaje obrnjene v isto smer.
Gospod Kranz si je vrsto lončkov ogledal z odobravanjem.
Emil je odprl svojo mapo.
»Je bila to tvoja miza, ko je letel Armstrong?« je vprašal svojo mentorico, inženirko Nežo.
»Ne,« je odvrnila. »Ti, jaz in tale soba smo izmišljeni za našo zgodbo. Tudi naš gospod Kranz je izmišljen. Neil Armstrong in njegov pristanek na Luni pa sta resnična. Njegove besede na posnetku so prave besede.«
Poleg Emilovih stikal je položila kartico.
»Tukaj lahko vadimo prave zamisli. Ne moremo pa spremeniti tistega, kar se je zgodilo.«
To je Emilu ustrezalo.
