Lepilni trak se je Enji lepil na prste. Eno roko je osvobodila, drugo pa ujela vanj.
»Svojega otroka pakiraš,« je rekla mami.
»Premalo lukenj za zrak,« je odvrnila mama in ji pomagala odlepiti trak.
Enja je odložila trak. Danes so se selili, njo pa je čakalo nekaj pomembnejšega: dokončati je morala risbo s podpisoma Tea in Brine, prijateljev, ki ju je poznala najdlje. Stala bo ob njeni novi postelji. Brez nje se bo pred spanjem počutila veliko predaleč od doma.
Čez list papirja je napisala: »Naša stara hiša«.
Najprej hiša. Potem najljubši spomini. Nazadnje spodaj še njihova imena. Preprosto.
Mama je škatlo z brisačami postavila na škatlo s knjigami.
»Zakaj pa tako?« je vprašala Enja in risala streho.
»Težke reči gredo spodaj. Sicer bi knjige lahko zmečkale tisto, kar je pod njimi.«
Enja je odmaknila risbo od škatel. Te pa ne bo nič zmečkalo.
Ko sta prišla Teo in Brina, je imela narisana že vhodna vrata in vsa okna.
»Tole je moje okno,« je rekla Enja. »Noter lahko narišemo vse, kar nam je bilo najljubše.«
»Hokej z nogavico,« je takoj rekel Teo. »Pa ladjo iz stolov. Pa ko je ladjo napadla …«
»Počakaj. Najprej moram narisati svojo sobo.«
V zgornjem nadstropju je Enja obstala na pragu sobe.
Posteljo in predalnik so že zjutraj odpeljali z drugim pohištvom. Še preproga je bila videti čudna. Tam, kjer je stalo pohištvo, so ostali svetli pravokotniki.
Ni se mogla spomniti, kako široka je bila postelja. Niti kje natančno se je končal predalnik.
»Brez tebe je videti manjša,« je rekla Brina.
Enja je pritisnila svinčnik ob papir.
»Raje nariši ladjo iz stolov,« je predlagal Teo. »Spomnim se vsake podrobnosti.«
Ko so bili spet na kuhinjskih tleh, je narisal tri stole in velikansko morsko pošast.
»Blazina je bila,« je rekla Enja.











