Ali lahko mala bela psička ujame tri pobegle barvne krogle, ne da bi dobila eno samo packo na svoj snežno beli kožušček? Pika strmi v veliko glineno skledo z vodo na kamniti terasi. Njeni dolgi povešeni uhlji so znotraj nežno rožnati in njen mali rožnati smrček trza ob odsevu v vodi. Danes je njen smetanasto beli kožuh popolnoma čist, brez ene same pisane pikice.
Zraven lesenih stojal za sušenje želvovinasta mačka Stela na pladnju lovi ravnotežje s tremi prepojenimi volnenimi kroglami. Vsaka krogla je namočena v lepljiv jagodni sok in cvetlično barvilo.
»Ne dregaj v mizo!« pihne Stela in naježi rep. »Če se tele skotalijo po Sadjarskem hribu in zadenejo ostre trne, bo volneni ovoj počil!«
»Jaz jih bom čuvala, Stela!« vneto zalaja Pika. »Moj kožušček bo ostal bel, tvoje krogle pa cele. Imam načrt v treh korakih!«
Tit, kuštrast terierski mladič, poskoči na pručko in z repom zadene pladenj. »Ojoj! Pazite spodaj!«
Klok-boing!
Tri mokre krogle – ena rumena, ena rdeča in ena modra – švignejo s kamnite terase in odskakujejo po strmih stopnicah Sadjarskega hriba.
»Ena točka za težnost!« na vse grlo zalaja Tit. »Stavim deset želodov, da boš nazaj prišla pisana kot prepleskana ograja, Pika!«
»Nikoli!« mu zakliče Pika. »Prvi korak: prijem s suhimi tačkami!«
Po travnatih stopnicah se požene za regratovo rumeno kroglo. Ob poti na štoru sedi stara ovca in z dvema ogromnima lesenima kuhalnicama plete debelo odejo. Ovca niti ne dvigne pogleda, ko mala bela psička švigne mimo nje.
Rumena krogla poskakuje čez droben prod. Pika se požene naprej, iztegne togi sprednji nogi in s tačkama udari navzdol, da bi kroglo privila ob tla.
Namesto da bi se ustavila, se gosta mokra volna stisne ob gladek pesek in švigne naravnost navzgor kakor žaba.
Plosk-čof-čof!
Krogla se odbije od Pikinih prsi, ji trikrat zabobna po rebrih in pristane v mehkem šopu detelje.
