Mehurčki žgečkajo Tobijo po nosu, medtem ko vse okoli njega brni Koralna trdnjava. Morski samorog lebdi v prestolni dvorani s svojo prijateljico Ronjo. Oba imata dolg, lesketajoč se ribji rep kakor morske deklice, konjske prsi in zavit slonokoščen rog sredi čela. Morski konjički slaščičarji in sli švigajo mimo na vodnih tokovih ter kličejo novice, ki jih nihče prav dobro ne sliši.
Kraljica Mila vstane s svojega prestola iz rožnatih koral.
»Pojoča školjka je izginila,« reče. »Brez njene pesmi se plimovanje ob grebenu čisto zmede. Jutri lahko voda odteče in pusti naše vrtove na suhem. Školjka je spodaj v Brezdanem jarku.«
Tobiju začnejo drgetati plavuti. Jarek je najgloblji in najtemnejši kraj v vsem morju.
Kraljica iztegne biserno zaponko. Lesketa se kakor notranjost mavrice.
»V tem bo školjka na varnem,« de. »Kdo jo bo nesel?«
Tobiju se tresejo roke. Vseeno vzame zaponko.
»Prinesel jo bom nazaj,« reče. »Varno. Obljubim.«
»Jaz pa bom prva tam,« se oglasi Ronja. »Morski samorogi so najhitrejši plavalci v oceanu. To vsak ve.«
»Vsak ve, da ti tako praviš,« odvrne Tobija.
Pri vratih v jarek rak samotar pomoli oči iz svoje hišice.
»Brez dovolilnice ni prehoda,« zagodrnja. Nato poškili proti kraljičini zaponki. »Prav. Pa prav! Pojdita in zmrznita.«
V jarku je mrzlo. Ne mrzlo kakor zimski val. Mrzlo kakor ugriz. Voda pritiska na Tobijo z vseh strani, vse težja in težja, čim globlje plava. Morski samorog čuti ta stisk v rebrih in Tobija ga čuti prav zdaj.
Nato zaslišita zvok. Zvončkljanje. Cin. Cin. Kakor drobcen zvonček daleč spodaj.
»To je školjka,« zašepeta Ronja. »Dajva. Hitreje.«
Iz razpok v skalah puha vroča voda. Vse okoli njiju se dvigajo črni kamniti stolpiči. Na najvišjem stolpiču sedi zmaj.
Ogromen je in modrozelen, s plavutmi vzdolž hrbta kakor jadro.
