Erik je preskočil prvo stojalo za sušenje, se sklonil pod drugim in zdrsel po likovnem hodniku v vijolični kapuci z mačjimi ušesi, rumena zvezda na čelu pa mu je poskakovala ob vsakem koraku.
Nad njim je nekaj majhnega in zelenega švignilo s police na polico.
»Tamle! Na glinenih lončkih!« je zaklical Erik. »Pa ga imam!«
»Nimaš ga še,« je rekla Zarja, ki je tekla za njim. Njena rožnata mačja kapuca je zlezla postrani, bleščeča zlata krona na vrhu pa se je majala kot puding. »Erik, ustavi se. Prestrašil boš Pipa.«
Pip je bil Zarjin ptiček. Bil je drobcen in zelen, z velikimi okroglimi očmi, v šoli pa je bil samo zato, ker je bilo danes jutro hišnih ljubljenčkov. Nekdo je odprl vratca njegove kletke, da bi ga pozdravil. Pip pa je rekel adijo.
Erik se je ustavil. Prislonil je dva prsta k ustnicam in zažvižgal. En visok ton, en nizek. Fi-fiju.
Zarja mu je odžvižgala nazaj. Fi-fiju. To je bil njun znak. Pomenil je: tukaj sem, v katero smer?
Pokazala je na levo. Erik se je splazil v levo, počasi, čisto počasi. Potem pa je zagledal Pipa in si ni mogel pomagati. Stekel je.
Pip je švignil naravnost navzgor kot zamašek iz steklenice. Pristal je na visoki razstavni polici poleg hobotnice iz papirne kaše.
»Vidiš?« je zašepetala Zarja. »Zaradi hitrih nog poleti še višje.«
»Zvonec bo zazvonil čez deset minut,« je dejal Erik. »Ko bo zazvonilo, bo po tem hodniku pridrvela cela šola. Ujel ga bom prej. Obljubim.«
Izza vogala je prihrumel Nejc v rdečem kostumu z mačjimi ušesi, beli krog z rdečo zvezdo na prsih pa se mu je dvigal in spuščal. Za njim je hodila Julija. Ona ni nikoli tekla. Njena bleščeča bela kapuca je imela samorogov rog in dve mavrično črtasti špičasti ušesi ter se je lesketala pod lučmi.
