»Moj majcken zavojček se je čisto prevrnil in vsa pot je uničena!« je zarohnel Borut Koren.
Velika panda Tinka je pridrsela po blatnem pobočju od zavetišča ob poti, njene črno-bele šape pa so bile še vedno prašne od polaganja svežnjev po deset bambusovih deščic na njihovo novo streho. Za njo se je iz kratkega izvidniškega jadranja spustil mali mandarinsko oranžni zmajček Edi, ki mu je žvenketal platnen pas z orodjem, medtem ko je srebrno beli samorog Lovro v enakomernem kasu pritekel po stezi.
Pred njimi, pri Bambusovem ovinku, se je debel svizec v telovniku iz lubja stisnil mimo zagozdenega lesenega voza, z repo na glavi lovil ravnotežje in nato izginil v grmovju.
Borut Koren, plečat oven, je brcnil v prazno pleteno košaro. »Do semenske karavane ne morem vleči postrani nagnjenih košar! Te buče morajo v moje običajne lesene zaboje – deset buč v zaboj, brez majanja – sicer mi bo počila os!«
»Dvaindvajset buč!« je vzkliknil Edi in s koničastim repom petkrat potolkel ob korenino, še preden je z zelenimi očmi preletel vsaj polovico zmešnjave. »Kar naravnost na voz jih lahko znosim po zraku!«
Lovro je s temno sivim sprednjim kopitom enkrat, dvakrat, trikrat podrgnil ob suh kamen. »Ne ugibamo, Edi. Najprej preštejemo.«
»Brez skrbi, Borut,« je rekla Tinka in se potrepljala po žepih gorčično rumenega telovnika. »Ravno smo zložili streho svojega zavetišča v lepe desetice. Tvoje buče bomo takojci razvrstili v zaboje po deset.«
Ukrivljena bambusova stebla so nad ozkim ovinkom rasla na gosto in prepleteno. Le Tinkine močne plezalne šape so se lahko oprijele gladkih zelenih stebel. Svoje okroglo telo je povlekla gor v škripajočo goščavo in si brundala nizko dvotonsko melodijo – mm-hm, mm-hm – medtem ko je težke buče reševala iz vej.
»Tukaj je tisto, kar se je vsulo iz prve košare!« je navzdol zaklicala Tinka in eno za drugo kotalila temno zelene buče v travo.
