Borove iglice so ga zbadale v zadnjico. Medvedek Tit se je izmuznil iz grma in se stegnil proti tesno zaprtemu cvetu. Želel je gledati, kako se bo odprl po sončnem zahodu. Našel ga je tisto jutro, oblikovanega kot drobna zložena skodelica. Toda med drevesi se je že zbirala tema in zadnje šape so mu že kazale proti domu.
»Odpri se zdaj,« je rekel cvetu. »Prosim.«
Cvetovi ne slovijo po tem, da bi se jim mudilo.
V robidovju je zašumelo. Tit je ritensko zlezel v duplino pod svojim spalnim drevesom. Od tam cveta ni več videl.
Oskar, starejši jazbec, ki je živel v bližini, je nehal kopati.
»Ti je korenina napoti?« je vprašal.
»Bojim se teme,« je rekel Tit. »Vse se spremeni v nekaj drugega.«
Oskar je sedel ob vhod in pustil prostor za Tita.
»Ko se to zgodi meni, povem, kaj je zares tam. Nekaj, kar lahko preverim.«
Tit je pokukal ven. »Drevo. Kamen. Ogromna ušesa.«
Smuknil je nazaj noter.
Oskar je povohal špičasti obliki. »Praprotna lista. Ampak saj ti še ni treba priti ven.«
Tit je ostal, kjer je bil. Ko je poimenoval drevo in kamen, je malo pomagalo. Ugibanje o listih pa ne.
Nato so med vejami zaplavale zelene lučke.
Prihajale so v desetinah, nato v stotinah: samice kresničk in vsaka je pod krili nosila svetlo pikico. Kjerkoli so pristale, se je njihova svetloba razširila daleč okoli njih. Korenine so zasijale srebrno. Listi so zažareli zeleno. Zlat lesk je stekel od drevesa do drevesa, dokler ni bil razsvetljen ves gozd.
To je bila čarovnija. Ena kresnička običajno ne more razsvetliti celega hrasta.
»Priseljujemo se,« je zaklicala kresnička nad Titovim smrčkom. »Jaz sem Tija. Je ta veja zasedena?«
»Samo z lubjem,« je odvrnil Tit.
