»Zakaj rdeči gumbi nočejo ostati v rdeči skodelici?« je Bine zamrmral preprogi v dnevni sobi.
Visoka ura je tiktakala ob košari za šivanje babice Francke. Spustil se je večer in Bine bi se moral skupaj s sestrama Niko in Zarjo že odpraviti po stopnicah navzgor v skupno spalnico. Tam so vsi trije vodili Klub nezaspanih, preizkušali razloge za spanje in zbirali porisane kartice v stenskem žepniku z dvanajstimi žepi. Nocoj pa Bine še ni bil pripravljen na pot po stopnicah. V gorčično rumeni pižami, z eno hlačnico, zavihano do kolena, je klečal ob klubski mizici in z obema rokama brskal po okrogli pločevinasti škatli z gumbi. Jutri zjutraj bo veliki turnir v frnikolah in za štetje točk je potreboval pripravljene rdeče in modre žetone.
Babica Francka je stala pri vratih. Ko si je za uho zataknila neposlušen pramen sivo prepredenih las, je cvetlična blazinica za bucike na njenem zapestju poskočila. Potrkala je po traku papirja, prilepljenem čez kovinski pokrov. Na listku je v njeni lični, poševni pisavi pisalo: »Razvrsti po barvah pred jutranjo igro.«
»Jutranja igra ne pomeni igre ob devetih zvečer, Bine,« je rekla Francka s krepkim, toplim glasom. »Lepo pospravi škatlo, preden prideš gor po stopnicah. Jaz grem v kuhinjo po toplo vodo.«
»Imam še ogromno energije!« je Bine zaklical za njo. »Hiter sem kot lisica!«
Zgrabil je prgišče gumbov. Njegove veke so bile težke kot topli kovanci in v soju svetilke so se svetleči plastični robovi zlivali drug v drugega. Žvenk, ropot, cink. Štirje temno modri gumbi s plašča so mu padli naravnost na krožniček med živo rdeče srajčne gumbe.
V debelih copatih s cofki je pricapljala sestra Zarja. Debela kita ji je zanihala čez ramo mentolovo zelene jopice s kapuco. Sklonila se je ob nogo mizice, da bi opazovala.
Bine je segel po drobnem škrlatnem podolgovatem gumbu, zgrešil in zadel ob rob krožnička.
