»Izpusti njegovo uho, Bine, saj si ga že spodaj čisto zmečkal!« je rekla Zarja in grbinasto blazino v obliki puhaste ovce močno privila k svoji mentolovo zeleni jopici s kapuco.
Na ozkem zgornjem hodniku so večerne talne deske zaškripale pod tremi pari nog, ki nikakor niso hotele odkorakati v skupno sobo. Vsak večer so Zarja, njen mlajši bratec Bine in starejša sestra Nika odprli svoj Klub nezaspanih, da bi preizkusili pomirjujoče načine za počitek in ugotovili, zakaj jim spanje pomaga – recimo tako, da utrdi dnevne spomine ali povrne ostro pozornost. Nocoj pa prav nihče ni hotel v posteljo. Spodaj v kuhinji je čajna skodelica žvenknila ob krožniček in ura na hodniku je odbila čez osem.
Bine je široko razkoračil noge v kremno belih volnenih copatih, z eno gorčično rumeno hlačnico pižame, zavihano do kolena, in zgrabil pisano platneno uho na blazini. »Nisem ga zmečkal! Babica Francka ga je poimenovala profesor Volneno koleno za vso sobo, ti pa ga pred desetimi minutami sploh nisi marala.«
»No, zdaj ga pa hočem,« se je odrezala Zarja. Debela kostanjeva kita ji je zanihala čez ramo, ko je obrnila hrbet in različni, iz krpic sešiti ovčji ušesi stisnila pod brado.
Nika si je popravila okrogla očala z modrozelenim okvirjem in potrkala na kvadraten rumen listek, pripet ob podboj vrat. Na papirju je z mamino lično pisavo medicinske sestre pisalo: »Košara za piknik odrine ob osmih.« Nika je nagnila glavo, da sta ji figici na vrhu glave poskočili. »Vidva se obregujeta drug ob drugega točno tako kot včeraj, ko je bil Bine preveč utrujen, da bi slišal pravila igre z gumbi, in je prevrnil celo skledo.«
»Saj ne bom preslišala navodil,« je odvrnila Zarja. Trdo se je zazrla v pripeti listek in stisnila čeljust. Osma ura zjutraj je bila zelo zgodaj, in če se nihče ne bo zbudil pravočasno, bo košara za piknik ostala kar pred vhodnimi vrati.
