»Najprej proti zahodu. Nato samo naravnost. In za konec Tihi ocean še pred sončnim zahodom.«
Nino je čez atlas na zložljivi mizi v avtu položil plastično ravnilo. Zraven je ležal Svetovni popotni vodnik, kamor sta z bratom Rokom zapisovala odkritja s svojih potovanj po celinah. Ta stran je bila še prazna. Nino je že vedel, kaj bo narisal.
Eno samo ravno črto.
Onkraj dvorišča argentinskega gostišča so se za strehami dvigali kamniti vršaci.
»Tukaj nama plaža ne bo izginila pod čevlji,« je rekel. »Veliko boljše kot v Fundyju.«
Trikrat je potolkel po pokrovu motorja – to je bil njun skriti znak, da je pripravljen.
Rok je pustil torbo odprto na pesku.
»Nič še. Tvoje ravnilo seka vse te oznake.«
S prstom je pokazal na gosto množico rjavih črt. Med njimi se je vila tanka cesta.
»Bova pač preverila na kontrolni točki,« je odvrnil Nino. »Tako bova preverila, preden se zaneseva nanjo.«
Njuna teta Tadeja je sedla za volan.
»Samo do kontrolne točke,« je dejala. »Niti metra dlje, dokler nimamo varnega načrta.«
Nino je potisnil ravnilo v brezrokavnik. Rok je kot zadnjega pospravil atlas.
Na kontrolni točki je čez cesto ležala lesena zapornica. Za njo je stal prometni znak, na katerem se je cesta zvijala kot velikanska kača.
Tadeja je parkirala na čakalnem pasu. Fanta sta odnesla zemljevid k Mateu, cestnemu nadzorniku, ki je ravno pripenjal obrazec na svojo pisalno podlogo.
»Obala?« je vprašal Nino. »V to smer?«
»Sčasoma. Pokažita mi svojo pot.«
Nino je z velikim zamahom potegnil ravnilo iz žepa.
Mateo je s pisalno podlogo potolkel ob obcestni kamen. Kotiček ust se mu je privzdignil.
»Zelo ravno ravnilo. Ali ima vajin avto nastavek za vrtanje predorov?«
»Ne,« je rekel Rok. »Večinoma ima žoge.«
»Tri,« je dodal Nino. »Uporabne žoge.«
Mateo je pokazal naprej čez zapornico.
