Vlažen list iz zvezka je zašumel pod Nikinim palcem, mehak kot star zeljni list, ker ga je že celo uro stiskala v potni dlani. V skupno otroško sobo se je naselil večer in zatemnjeval kote, Nika pa je stala ob svoji vzmetnici, medtem ko ji je koralno rdeča spalna srajca segala čez mehke sive nogavice. Niti pod razno ni nameravala v posteljo. Sredi sobe je babica Francka Zupan držala širok stenski žepnik z dvanajstimi žepi, sešitimi iz pisanih krpic, medtem ko se je Nikin mlajši bratec Bine zibal na petah, mlajša sestrica Zarja pa je sedela po turško na preprogi – tudi onadva povsem budna.
»Tukaj je vaš stenski žepnik, pripet in zarobljen,« je rekla Francka in potrepljala leseno palčko na vrhu blaga. »Zdaj pa pod odeje, vsi trije. Tudi profesor Volneno koleno, moj najimenitnejši namišljeni oven, je za danes že pospravil copate. Nobenih polnočnih neumnosti.«
»Ne morem še spat, babi,« je rekla Nika in si popravila okrogla očala s turkiznim okvirjem. Dvignila je zmečkani listek. »Jutri zjutraj nastopam na šolski proslavi. Prve tri kitice o reki že znam, zadnji verz pa mi kar naprej uhaja iz glave. Poglej: ‚Kjer srebrn prodnik čuva hlad.‘ Vsakič, ko zaprem oči, rečem ‚zaklad‘ namesto ‚hlad‘. Pokonci moram ostati in ga ponoviti še stokrat.«
»Tudi jaz še nisem zaspan,« je naznanil Bine in se pocukal za eno zavihano hlačnico gorčično rumene pižame. »V nogah imam še sedem poskokov.«
»Jaz pa ne grem v posteljo, če bosta vidva ostala pokonci in nekaj počela,« je dejala Zarja ter si popravila dolgo gosto kito čez mentolovo zeleno jopico s kapuco. »Kaj pa, če kaj zamudim.«
Francka je zmajala z glavo, čeprav ji je kotiček ustnic trznil. »Spodaj me čaka košara s perilom za krpanje. Govorite po tiho, sicer bo mama tu gori hitreje kot spuščena zanka pri pletenju.« Vrata je pustila priprta, tako da je svetloba s hodnika zarezala čez preprogo.
