Petek, petnajst čez štiri, vadnica B.
»Kako pop zvezde pojejo hitre refrene, ne da bi se zgrudile na odru?« je vprašala Zarja.
Stala je sredi vadnice B v skupnostnem glasbenem centru in si s prsti mrzlično tapkala štiričetrtinski ritem po ključnici. Na kovinskem stojalu je ležal odprt zvezek s spiralo, v katerem je bila z vijoličastim črnilom zapisana prva polovica njenega novega refrena, nad njo pa prečrtani trije neposrečeni začetki. Za klaviaturo si je njen prijatelj Oskar popravil okrogla očala s srebrnim okvirjem in poskakoval na petah.
»Saj sploh ne razmišljajo o dihanju, samo zapojejo na vse grlo!« je rekel Oskar in z usti zatrobil grozljivo fanfaro, da so medeninaste glasbene vilice, pripete na njegov gorčično rumeni žametni suknjič, zažvenketale. »Daj mi znak in zaigral bom dvakrat hitreje.«
Zarja se je dvakrat dotaknila levega ušesa – to je bil njun skrivni znak za polno hitrost – in zaklicala: »Dajmo!«
Oskarjevi prsti so poleteli čez tipke. Zarja si je v pasu pogladila škrlatni volanček, trdno stopila v svojih lila škornjih in na ves glas zapela uvodne vrstice. Pri drugem taktu jo je v rebrih že stiskalo. Pri tretjem taktu je skozi zobe hlastala za zrakom kot postrv na suhem. V četrtem taktu so bila njena pljuča povsem prazna in beseda »zvezdni sij« se je zaslišala le kot suho piskanje.
Tap, tap.
Jasna Kralj, njuna učiteljica petja, je z rumenim lesenim svinčnikom dvakrat potrkala po stojalu za note na pianinu. »Najprej počasneje,« je dejala Jasna. Stopila je h kovinskemu stojalu in pogledala v Zarjin zvezek s spiralo. »Napisala si pol refrena, Zarja, pa niti enega samega znaka za vdih. Kje si sploh nameravala priti do zraka?«
Petek, osemindvajset čez štiri, vadnica B.
Zunaj na hodniku je hišnik mimo steklenih vrat potiskal škripajoče vedro za pomivanje tal in si v brado godrnjal nekaj o črnih črtah gumijastih pet na svojem čistem linoleju.
