Trak zelene alge je bil hladen in spolzek kakor mokro milo, ko ga je Inja tesno zavezala. Inja je bila nindža v enodelni rožnati potapljaški obleki s kapuco in dolgimi rožnatimi plavutmi. Klečala je na ravni grebenski ploščadi in oskrbovala ranjenega sivega tjulnja, ki ga je našla ujetega v ostre jelenove korale. Izza pasu je izvlekla top srebrn nožek za alge, odrezala prosti konec povoja in ostanke spustila v majhno vedro ob kolenu. Mladi tjulenj Jošt je imel na gladkem sivem telesu okrogla medvedja ušesa. Tiho in hvaležno je zalajal ter pomigal s sveže povito sprednjo plavutjo.
»Bodi pri miru še tri sekunde, Jošt,« je rekla Inja. »Ko se bova potopila po mogočni zaklad, bom zamahovala v tvojem ritmu, da te praska ne bo pekla.«
»Hov! Dobra kot nova!« se je razveselil Jošt in nagnil okrogla medvedja ušesa proti vodi. Ta puhasta okrogla ušesa so zaznala drobne vzorce tresljajev v morju veliko prej, preden bi človeško uho sploh slišalo kak zvok. »Globoka voda danes brni!«
V bližini je gojitelj alg privezoval šope plavajoče jantarne trave na koralni steber in si skozi dihalko mrmral nizko morsko melodijo. Pristaniški mojster Tevž je bil orjaška zelena morska želva z vitičnjaki na oklepu. Priplaval je bližje in z enim modrim, napol priprtim očesom pregledal Injino skrbno obvezo.
»Čisto povito, mlada nindža,« je zagrmel pristaniški mojster Tevž. »Tjulenj je pripravljen na plavanje. A zapomnita si: če želita priti do kamna Potopljenega sonca, preden ga plima zakoplje, globoka soteska pred vama zahteva popolno tišino. En sam neroden zamah bo prebudil morske rogove.«
Inja je preverila težki bronasti ključ, ki ji je visel na zanki ob pasu, in prikimala. Rožnata nindža in sivi tjulenj sta se skupaj odrinila s ploščadi ter zdrsnila proti visokemu rumeno-rožnatemu koralnemu oboku na robu grebena.
