Lepljiva borova smola se oprime Leine šape, ko seže po še eni iglici. Svetlo rožnata medvedka lebdi nad gozdom, njena ogromna metuljeva krila pa utripajo v rožnati, modri, vijolični in rumeni barvi. Rožnata oblekica ji plapola ob kolenih. Rada bi raziskala najvišje bore in nabrala mehkih iglic za svoj brlog.
Sunek vetra jo nagne v stran. Cvetlična krona ji zdrsne čez eno uho.
»Ne tja!« zakliče veveričji gozdar, ki v košari iz lubja tovori storže. Zvit list mu služi kot klobuk. »Med tistimi skalami veter piha navzdol. Potegnil te bo s seboj!«
Lea zavije proti nižjim vejam.
Nato pod seboj zasliši praskanje.
Ob podrti brezi stoji mlad samorog. Ena od zadnjih nog se mu je ujela pod ozko deblo. Povleče. Deblo se zakotali ob kamen in obstane.
»Prosim, reci, da si težja, kot si videti,« reče.
Lea pristane. Borove iglice jo zbodejo skozi oblekico.
»Medvedka sem.«
Šape potisne pod brezo. S kremplji zagrabi lubje. Z zadnjimi tacami se upre ob tla, privzdigne deblo in zagodrnja skozi smrček.
»Zdaj.«
Samorog izvleče nogo. Lea spusti deblo, da topo trešči ob tla.
Samorog preizkusi nogo, nato pa previdno stopi.
»Jaz sem Nik. Sledil sem reki, dokler ji naenkrat nisem več sledil. Potem pa je počila tista veja.«
»Jaz sem Lea. Te boli noga?«
»Samo moj ponos.« Z roga strese list. »In mogoče eno koleno.«
Lea povoha zrak. Pod ostrim vonjem borovcev zazna vlažen duh po vodi.
»Tole pot uberiva. Peš bova šla.«
Nik dvakrat kratko tleskne z jezikom in čisto tiho zažvižga.
»To pomeni: ‚Tukaj sem.‘ Prav pride, ko ti grmovje sega čez glavo.«
Lea ga posnema. Njen žvižg je malo zasopljen, tleska pa sta jasna.
