»Se štiri kopita lahko oprimejo neba?« vpraša Gal, novorojeni konjski žrebiček, in drobi za tremi letečimi postavami.
Krilati konji švignejo mimo najvišjega grajskega stolpa. Gal stegne vrat in steče hitreje. Nima ne kril ne roga, ima pa tako dolge noge, da še sam ne ve, kaj bi z njimi.
Toda rad bi šel gor.
Preden se dvorišče konča, mu pot prekriža oče. Matevž je majhen bel konj s sivo grivo, rumeno uzdo in rdečimi trakovi okoli vseh štirih gležnjev. Njegovo rumeno sedlo počiva na rdeči podlogi.
»Tega vprašanja ne bova preizkušala čez obzidje,« reče.
S sprednjim kopitom dvakrat potolče ob tlakovce.
Tap-tap.
»To je najin znak. Ustavi kopita. Najprej prisluhni.«
Gal se ustavi s smrčkom ob očetovem kolenu.
»Kaj pa, če tečem zares hitro?«
»Potem boš le prej prišel do roba.«
K njima pristopi Galova mama Asja. Mala kobila s svojo sivo grivo podrgne ob njegova ušesa.
»Kopita potrebujejo nekaj pod sabo,« de. »Kamen. Travo. Povsem spodoben kup sena.«
»Ne sena. Nebo.«
Gal spet pogleda navzgor.
Grad ima tri stolpe in vsi trije so zasajeni v debel oblak. Dolgi,cefrazti oblaki se vlečejo pod njim kot razrahljane niti. Okoli obzidja samorogi dvigujejo krila in odjadrajo tako lahkotno, kot Gal prestopi svoj zajtrk.
Tu živi šele nekaj dni. Pa se mu že zdi strašna škoda, da bi v gradu na nebu človek ostajal na tleh.
»Nekdo že ve, kako se to naredi,« reče.
Matevž pogleda z Gala na leteče samoroge.
»Bolje, da res kdo ve, preden se sam lotiš poskusov.«
Na dvorišču je jutranje delo v polnem teku.
Osel z ogromno metlo potiska meglo v oglate bale. Vsaka bala za njegovim hrbtom počasi izgublja vogale.
Nad hlevom golob z usnjenimi očali leti s trebuhom navzgor pod trakom dima iz dimnika. Cevka za zvitke mu poskakuje ob trebuhu.
Krilatemu konju, ki nosi košare žemljic, nasproti zapiha veter.
