»Ali lahko dva pravkar izvaljena mladička, nič večja od rakovih lupin, res preplavata ves Atlantski ocean?« je Manca vprašala penečo se temno vodo.
Topel floridski pesek se je še vedno držal usnjenih sprednjih plavuti mlade želve glavate karete, ko jo je val dvignil z obale. Poleg nje je njen bratec Tilen na vso moč veslal, njegov rjavi oklep pa je poskakoval med penami kot orehova lupinica. Nad njima je nizko visela luna. Pred njima ni bilo ničesar razen valovite slane vode, ki je dišala po ostri slanici in globoki, hladni daljavi.
»Saj morava,« je rekel Tilen in iz nosu izpihnil dvojni mehurček, ko se mu je čez glavo zvil val. »Obala je polna lačnih galebov, v plitvini pa preži preveč velikih gobcev. Plavala bova, dokler ne najdeva varnih krmišč na drugi strani, sestrica. Skupaj.«
Manca je obrnila sprednje plavuti navzdol in se potopila pod naslednji belo spenjeni val. Vlek obale jo je skušal potegniti nazaj v vrtinčasti pesek, ki je drgnil ob njen trebušni ščit, zato je zamahnila s plavutmi dvakrat hitreje. Tam zunaj, onkraj pasu, kjer so se lomili valovi, se je voda spremenila. Postala je toplejša in svetlejša ter v globoki modri reki sredi morja hitela proti severu. Ko je Manca prečkala njen rob, je Zalivski tok zgrabil njen oklep in jo zavrtel kot list v obcestnem jarku.
»Tilen!« je zaklicala Manca in iztegnila nagubani vrat skozi naraščajoče valovanje.
Med njima se je dvignil temen val in zakril mesečino. Manca se je pognala na vrh vala, njeni drobni krempeljci pa so praskali po peni. Tri vodne doline stran je na površje pokukal Tilen in izpljunil slano vodo.
»Tukaj sem!« je zakričal Tilen čez sikajoče pršenje. »Ta tok je hiter! Če bodo valovi še višji, se čez vrhove sploh ne bova več videla.«
Manca je močno zaplavala čez vodno dolino, dokler njen oklep ni trčil ob njegovega.
