Edi je zasadil vse štiri zmajevske kremplje v moker cedrov tram in povlekel svoje mandarinsko oranžne luske gor na odprte špirovce zavetišča ob poti. Njegovi kratki krili sta dvakrat zamahnili, da je obdržal ravnotežje. Spodaj v poležani travi je na bleščečih temnosivih kopitih stal Lovro in s svojim spiralastim rogom samoroga potiskal lesene kroglice po bambusovem računalu. Ob vogalnem stebru je Tinka uprla svoje črno-bele pandje šape ob les in splezala k Ediju, za ušesom pa ji je tičalo sveže bambusovo steblo.
»Štirje deli gledajo v nebo,« je rekla Tinka in potrepljala deset vrezanih zarez vzdolž slemena. Izza ušesa je potegnila steblo in hrustljavo odgrizla vršiček. »Vsak del potrebuje sveženj desetih bambusovih deščic, da dež ne bo pronical skozi. Ne devet, ne enajst. Deset.«
Lovro je s sprednjim kopitom trikrat podrgnil po prsti. »Pravkar pripravljam svežnje. Če vsak kupček razvrstimo po deset, še preden dvignemo eno samo deščico, nobenemu ne bo nič padlo na tla.«
Spodaj ob potočni stezi so suhi stroki semen zažvenketali kakor kastanjete. Ploščat, luskast rep je plosknil ob blato. V hrib je korakala Jasmina Vidmar, dolinska bobrovka tesarka, s svežnjem lesenih kladiv pod pazduho, medtem ko se je čemeren krt v blatnem predpasniku pririnil mimo stopnic zavetišča s samokolnico mokrega mahu.
Edijev levi rožiček je trznil. Če bo Jasmina zagledala prazno ostrešje, si bo mislila, da je nova ekipa na poti počasna. S koničastim repom je potolkel po tramu – ena, dva, tri, štiri, pet.
»Razvrščanje vzame celo dopoldne,« je dejal Edi in napihnil svoj smetanasto beli trebuh. »Poglejta tole. Cel sveženj desetih lahko ponesem gor na špirovce v enem samem poletu.«
»Počakaj na štetje!« je zaklical Lovro, njegova kobaltno modra griva pa je zanihala, ko se je ozrl navzgor.
Edi je že jadral navzdol h kupu zalog. Privlekel je težak hrastov zaboj, okovan z železnimi vogalniki.
