Prask, prask je šel Elin svinčnik tik ob mojem komolcu. Jaz sem Ožbej, njen brat, in pravzaprav bi moral risati hlev. Namesto tega pa sem opazoval Bruna, kako čez našo delavniško mizo gradi most. Želel sem si, da bi se mu zdela moja slikanica najbistrejša stvar v sobi.
Torek. Moj prvi zapisek o knjigi.
Zadaj v moji slikanici je nekaj praznih strani. Mama mi je predlagala, naj si tja zapisujem, kako je nastajala. Tole se je zgodilo, še preden sem sploh imel pravo knjigo.
V skupnostnem centru je dišalo po barvah in toplem popečenem kruhu. Nekdo je na košu za papir pustil rdeč odtis dlani.
Gospod Kovač, hišnik dvorane, je v bližini prešteval lepila v stiku. Nad obrvi si je potisnil majhno povečevalno steklo. Mimo njega se je stisnil dostavljavec s tremi škatlami pod eno roko in žvižgal med zobmi.
Moja mlajša sestra Ela je risala konja.
Imela je debel svinčnik z dvema konicama. Ena je risala zeleno. Druga je risala navadne sive črte. Kadar koli je potrebovala travo, je svinčnik obrnila.
Lonček s čopiči sem potisnil bliže k njej.
»Rokav se ti bo namočil v vodo,« sem rekel.
Zavila si ga je nazaj.
»Hvala. A lahko moji konji živijo ob tvojem hlevu?«
»Mogoče. Če bo dovolj prostora.«
Bruno, naš sosed, je držal skupaj dva kosa kartona. Ni gledal mojega hleva. Niti mene ni gledal.
Ela se je sklonila nad konjeve noge.
Nagnil sem se bliže.
»A ima ta konj oblečene hlače?«
»Ne.« Z roko je pokrila njegove zadnje noge.
Prejšnji teden sem njenemu pegastemu poniju rekel krompir. Še prej pa sem glasno mljaskal vsakič, ko je risala zobe. Ponavadi je le potegnila list bliže k sebi in risala naprej.
Tokrat sem ji iz prstov vzel zeleni svinčnik.
»Daj, ti bom pomagal.«
Njenemu konju sem narisal ogromna ušesa. Nato sem močno pritisnil ter mu dodal oglate zobe in rep, podoben zdelani krtači.
