Na apnenčastem pobočju je v zraku gosto visel oster, prsten vonj vlažne gline. Zmajček Edi je raztegnil mandarinsko oranžna krila in strmel v ogromen kup sveže izkopane prsti, ki je zapiral pot čez Rovovsko pobočje. Potem ko so pri Prodnem brodu poskakali čez sedem suhih prehodnih kamnov, so on, srebrno beli samorog Lovro in velika panda Tinka ob selki polhovki Zali pridirjali v hrib, tam pa naleteli na popolnoma zasuto stezo. Poleg gomile je krešič z nekoliko postrani zasukanim oklepom odkotalil drobno kroglico blata s poti in izginil v travi.
Na široko, ravno kamnito teraso ob kupu je stopil čokat odrasel jazbec kopač. Svoje težke kremplje za kopanje si je obrisal ob progasti smrček in se trdno postavil pred lepo poravnano vrsto lesenih samokolnic. Vsaka samokolnica je imela naslikano oznako, ki je kazala, da drži natanko deset zajemalk.
»Niti ena šapa ali kopito ne bo stopilo mimo moje verande,« je zagodrnjal jazbec Gašper. »Iz svojega spodnjega hodnika sem izkopal šestintrideset zajemalk rovovske prsti in dvainštirideset drobnih prodnikov. Dokler nekdo ne pospravi vseh šestintridesetih zajemalk in dvainštiridesetih prodnikov, ne da bi mi zasul vhodni prag, bo tale pot ostala zaprta.«
Edi je s koničastim repom potolkel ob apnenčasta tla – ena, dva, tri, štiri, pet. Sovražil je postopanje in čakanje, medtem ko so mu starejša bitja pridigala.
»Šestintrideset zajemalk? To lahko z golimi kremplji pospravim v enem samem naletu!« je rekel Edi in si popravil gozdno zelen platnen pas za orodje.
Lovro je s temno sivim sprednjim kopitom trikrat podrgnil ob stezo. »Počakaj, Edi. Sipka prst se razsuje, če je prej ne naložimo v prave zaboje.«
Toda Edi je bil že v teku. Planil je v kup, si k smetanasto belemu trebuhu nagrabil ogromno, drobljivo naročje gline in se pognal navzgor po strmem klancu. Zadnji krempelj se mu je ujel na spolzki zaplati apnenca.
