»Kako naj kdo prečka Prodni brod, ko pa rjava narasla voda požira pot?« je glasno vprašal Lovro. Mladi samorog je s svetlečim temnosivim kopitom trikrat podrsal ob blatni breg. Včeraj so z zmajčkom Edijem in veliko pando Tinko pri Bambusovem ovinku pospravili petnajst razsutih buč, star pleten košek pa pustili zataknjen visoko med stebli. Zdaj se je ista narasla voda penila naravnost čez njihov prehod. Zgoraj na suhem trstičnem steblu si je pegasta žaba z drobnim pasom iz pletene trave popravila očala in odskočila iz pršenja.
Med praprotjo je zašumelo. Zala, mlada polhovka sla, je smuknila na mahovnato korenino in si drobni tački pritisnila k licem. »Čez ta potok običajno vodi petnajst ploščatih prehodnih kamnov,« je Zala zašepetala Lovru. »Moja družina jih uporablja vsako jutro, ponoči pa je osem kamnov izginilo pod vodnim tokom!«
Edi je razprl mandarinsko oranžna krila, njegov čokati levi rožiček pa je trznil. »Kar čez bom skočil in med poskakovanjem preštel suhe!«
»Počakaj!« Lovro je stopil pred zmajčka, da mu je kobaltno modra griva zanihala. »Če bomo v hitri vodi ugibali, nas bo odneslo v trstičje. Nihče si ne bo zmočil kopita, dokler ne bomo natanko vedeli, koliko suhih kamnov je ostalo.« Pogledal je navzdol v drobljivo blato pod kopiti. »Najprej potrebujemo trdno začetno oznako, da se breg ne bo udrl.«
»Točno vem, kaj bo pravšnje!« je rekel Edi. Zamahnil je s kratkimi krili, švignil nazaj proti koprivam za zavetiščem ob poti in se vrnil s težkim, razpokanim obcestnim kamnom v krempljih. Tinka, ki je imela gorčično rumeni telovnik še vedno popackan z včerajšnjim blatom, je Ediju pomagala vklesani kamen globoko zagozditi v breg, da je utrdil blato.
Lovro je odpel rjavkasto rdečo torbo, izvlekel prgišče drobnih sivih kamenčkov in jih petnajst zložil v lepo vrsto po vrhu obcestnega kamna. »Skupaj petnajst kamnov,« je dejal Lovro in se z gobčkom dotaknil vrste.
