Tinka je po vseh štirih črno-belih pandjih šapah pridrsela na jaso pred zavetiščem ob poti, vsa zadihana, ker je zgoraj na Rovovskem pobočju odstranjevala jazbečev kup prsti in še pred poldnevom oddirjala v dolino. Za njo so temno siva samorogova kopita v enakomernem ritmu bobnela po steptani zemlji, kjer je tekel Lovro, medtem ko je Edi prhutal s kratkimi oranžnimi krili, da je zmajček ostal v vodstvu.
Pri odprti delovni mizi je Jasmina Vidmar z velikim sprednjim zobom potrkala po lesenem kladivu. Čokata tesarka bobrovka je nosila škrlatni predpasnik in z drobnimi, bistrimi očmi opazovala ekipo.
»Prispeli ste s pobočja,« je rekla Jasmina in položila šapo na visok lesen okvir z dvema steklenima bučkama, napolnjenima s suhimi gorčičnimi semeni. »Pa poglejmo, ali se vaša popravila res povezujejo v celoto. Zdaj bom obrnila opoldansko semensko uro. Dokler ne pade zadnje seme, imate čas, da zanesete poln tovor zalog nazaj do vznožja Rovovskega pobočja.«
Tinka si je popravila gorčično rumen telovnik. »Preizkusili bomo prav vsako popravilo, ki smo ga naredili, Jasmina. Nič nas ne bo ustavilo!«
»Preden odvihrate, utrdite še tisti četrti vogal strehe proti vetru,« je dejala Jasmina in obrnila uro, tako da je tanek curek rumenih semen začel šelesteti navzdol. »Deset hrastovih zatičev je potrebnih, da tram trdno drži.«
Tinka je skočila na mizo in pregledala leseni spoj. Sedem čokatih lesenih zatičev je že tičalo v luknjah. Ni izgubljala časa s štetjem od ena naprej. Sedem in tri je deset. S krepkimi plezalnimi šapami je s pladnja pograbila tri proste zatiče in jih z rezervnim kladivom zabila do roba.
»Štirikrat se mi je kolcnilo od broda sem in zdaj sem čisto ozdravljen!« je razglasil Edi, medtem ko je lebdel pod napuščem.
Njegove mandarinsko oranžne luske so močno trznile. »Hik! Joj, storži. Pa jih je pet.«
»Brž pod kopita!« je zaklicala Tinka, skočila z mize in že so se pognali z jase proti Bambusovemu ovinku.
