Rok je z nohtom na palcu postrgal rdeče blato s kamna. Čez njegovo površino se je vila oblika školjke. To bi si zaslužilo stran v Svetovnem popotnem vodniku – če bi le lahko preveril, za kaj gre.
Z bratom Ninom sta zdaj raziskovala Severno Ameriko in se z avtom vozila skupaj s teto Tadejo. Njuna stran o Tanzaniji je bila končana. Tukaj, ob kanadskem zalivu Fundy, pa si je Rok želel odkriti čisto svoj fosil.
Nastavil je odštevalnik na dve uri in trikrat potolkel po zaponki svoje torbe.
To je bil njun skrivni znak: pripravljen.
»Dve uri,« je prikimal Nino. »Dovolj, da prideva do tistega klifa.«
Pokazal je naprej za pomol, čez široko prostranstvo rdečorjavega blata.
»Dovolj za iskanje,« je rekel Rok. »Ni pa nujno, da tudi za tisto.«
Nad njima so se lesene stopnice vzpenjale proti parkirišču. Teta Tadeja je stala ob parkiranem avtu in v rokah držala škatlo z barvami.
»Avto bom pustila tukaj, dokler vama ne zazvoni odštevalnik,« je zaklicala. »Ostanita blizu pomola, dokler ne prinesem skicirke dol. Preden gremo naprej, bomo preverili razmere.«
Rok je potisnil kamen v žep. Stopnice si je bilo lahko zapomniti: ena zvita ograja in ena rumena vrv ob spodnji stopnici. To je bila njuna pot nazaj.
Nino si je pretegnil noge kot tekač.
»Iščeš lahko tudi med hojo.«
»Ti pa lahko hodiš, medtem ko čakaš.«
»To se sliši počasneje.«
Ob lesenih stebrih pomola se je ustavila ženska s pisalno podlogo v roki.
»Klara, pristaniška nadzornica,« se je predstavila. »Kaj pa tole odšteva?«
»Najin čas za iskanje fosilov.« Rok je nagnil odštevalnik proti njej.
Klara je pogledala z zaslona proti oddaljeni vodi.
Rokov palec je nehal drgniti blatni kamen. V Tanzaniji je bila njuna predstava o Afriki premajhna. Mogoče je tudi obala lahko večja od njune predstave o obali.
»Ali voda pride čisto do sem?« je vprašal.
