Drobni beli pesek je tiho šelestel skozi stekleni vrat triminutne peščene ure ob kopalniškem umivalniku. Rahlo je dišalo po zobni pasti s poprovo meto in topli vodi iz pipe. Bine je lopatice pritisnil ob pobarvani podboj in se v volnenih copatih smetanove barve dvignil čisto na konice prstov. Njegova starejša sestra Nika in sestra Zarja sta se zadrževali med vrati. Nihče od njih treh si ni želel, da bi bilo večera konec. Zato so si delili spalnico na koncu hodnika in vsak večer vodili Klub nezaspanih. Zbirali so prave razloge, zakaj je spanje dobro, in preizkušali načine, kako se umiriti. A Bine se ta hip ni menil za vodo, ki je tekla iz pipe. Strmel je v lično črto, narisano s svinčnikom nad njegovo glavo, ob kateri je pisalo: »Prečka velike gugalnice: dosezi jo s celimi stopali na tleh.«
»Dober centimeter,« je zamrmral Bine in tako močno iztegnil brado navzgor, da mu je prešit temno moder brezrokavnik zlezel po rebrih. »Če ostanem buden in se ob tej steni dvestokrat dvignem na prste, se mi bo hrbtenica do jutra raztegnila. Nimam časa za spanje.«
Zarja se je v preveliki spalni majici s kapuco metino zelene barve naslonila na držalo za brisače. Prekrižala je roke in debela kita ji je zanihala čez ramo. »Kosti si ne boš raztegnil, Bine. Samo pete si boš utrudil in zjutraj boš imel sploščene copate.«
»Pa ne,« je odvrnil Bine. Pete so z mehkim topotom pristale na tleh, a se je takoj spet odgnal navzgor. Zavihan rob gorčično rumene pižame mu je zdrsnil po mečih. S prsti je znova segel proti besedam, napisanim s svinčnikom. »Jutri zjutraj bodo postavili vrtno gugalnico. Če ne dosežeš prečke s celimi stopali na tleh, moraš sedeti na deski za malčke. Gumice se da raztegniti. Potem se mora dati tudi noge.«
Nika si je popravila okrogla očala z modrozelenim okvirjem in si od blizu ogledala oznako s svinčnikom.
