Nizko bobnenje je zatreslo leseno ograjo v živalskem vrtu in Juriju zdrgetalo naravnost v podplate. Petčlanska družina se je stiskala ob široki peščeni ogradi, kjer se je na soncu zibal ogromen slon. Jurij je dvignil svoj risalni blok, da bi pokazal risbe, njegov mlajši bratec Gaj pa je z lepljivimi prstki segel proti listu. Jurij je podal blok mami, da bi ga spravila na varno, mami pa ga je hotela potisniti v žep očijeve jakne, vendar je zgrešila blago in blok je zgrmel naravnost na ozko poličko nad globokim betonskim jarkom.
»Niti pomislite ne, da bi kdo plezal čez to ograjo,« jih je posvaril oči in se trdno oprijel lesa.
»Daj, splezaj dol in ga zgrabi, Jurij, preden ga veter odpihne v ogrado!« ga je priganjala starejša sestra Lana.
»Vsi globoko vdihnite, saj bomo tole mirno rešili,« je rekla mami.
»Čakajte, zakaj pa z novo grabilno palico iz trgovinice s spominki ne bi uščipnil knjižnega traku?« je vprašal Jurij in iztegnil dolgo plastično palico.
