Ponedeljek, osem minut do štirih popoldne, Zarjin zvezek za vaje.
Ali lahko držiš visok ton, medtem ko se vrtiš na eni nogi, ne da bi ti pljuča obrnilo navzven? To je zvezek številka štirinajst – štiri leta zapored zdelanih škornjev, jutranjih vaj z lestvicami ob šestih pred šolo in niti enega samega izpuščenega ponedeljka ali četrtka že od mojega četrtega leta, ker hočem postati prava pop pevka. Prejšnji teden je naša učiteljica petja Jasna Kralj zahtevala, da dvajsetkrat ponovim dihanje na pet dob, da mi pri novem refrenu ne bi več zmanjkovalo sape. Ampak stati pri miru v vadnici B je eno. Premikati se čez plesno dvorano v zgornjem nadstropju pa nekaj čisto drugega.
Roke me bolijo že zdaj, še preden se je ura sploh začela. Prijatelju Oskarju sem pomagala odvleči težak kovček s klaviaturo po stopnicah v drugo nadstropje. Tisti kovček ima spodaj eno majavo plastično kolesce, ki na prav vsaki stopnici ostro zavije v levo. Ko sva prišla do zgornjega podesta, sva skoraj podrla ograjo.
»Danes se ne dotikaj ušesa, razen če res hočeš polno hitrost,« mi je rekel Oskar, ko je postavljal klaviaturo na kovinsko stojalo in z nohtom na palcu frcnil v medeninaste glasbene vilice. Dva potega za moje levo uho sta najin skrivni znak, naj igra s polnim tempom.
»Saj mi ne bo treba čakati,« sem mu odvrnila in se kar takoj dvakrat dotaknila leve ušesne mečice, samo zato, da sem videla, kako je zavil z očmi za okroglimi srebrnimi očali. Nazaj mi je zatrobil grozljivo fanfaro z usti. »Če temu dodaš še pet prstov, bom bas spustil na polovični koračni ritem za tvoje vdihe na pet dob,« je dejal, jaz pa sem prhnila, da tega že ne bom nikoli potrebovala.
Lejla Zupan je že spredaj in polglasno šteje vzorce po osem dob, medtem ko vse postavlja v vrste.
