»Ali lahko ura naenkrat ugasne možgane, tako kot pritisneš stikalo na steni?« je Nika vprašala strop v dnevni sobi.
Okrogla očala s petrolejsko modrimi okvirji si je potisnila višje na nos in dvignila novo prazno kartico za stenski žepnik z dvanajstimi žepi v zgornjem nadstropju, v katerem so z mlajšim bratom Binetom in sestro Zarjo vsak večer zbirali razloge, zakaj je spanec dober, in mirne načine, kako se pred spanjem umiriti. Čez vrh kartice je Nika z ličnimi tiskanimi črkami napisala: »Spanje se začne ob osmih: ustavi se in takoj zaspi.«
Bim. Bam. Lesena kaminska ura poleg košare s krpami za krpanje babice Francke Zupan je začela biti osem.
Nika je v koralno rdeči spalni srajci vstala, njeni figici na vrhu glave pa sta poskočili. »To je osmi udarec. Časa za igro je uradno konec. Vsi takoj gor.«
Bine je na preprogiotrpnil s kartonastim koščkom neba v roki, ki je obvisel nad napol sestavljeno talno sestavljanko. Zavihana hlačnica pižame mu je zdrsnila navzdol po mečih. »Kar zdaj? Saj ne morem nehati sredi oblakov! To sploh ni pošteno!«
Poleg naslanjača je Zarja prekrižala roke na mentolovo zelenem spalnem puloverju s kapuco, njena dolga gosta kita pa je zanihala čez ramo. Zabrundala je svojo nizko opozorilno melodijo iz dveh tonov. »Hm-mm. Nihče se ni strinjal s tvojo kartico, Nika. Nikamor se ne premaknem.«
Binetovi prsti so se trdno sklenili okoli kartonastega koščka sestavljanke, dokler mu niso pobledeli členki. Prsi so se mu dvigale in spuščale v hitrih, plitvih vzdihih. Nika je strmela v njiju s svinčnikom, pripravljenim nad kartico, rame pa so ji otrple, ko se je njen skrbno urejeni načrt v desetih sekundah sesul v prah.
Njihova mama Vida Kos je v slivovo vijolični medicinski jopici stopila v dnevno sobo in prinesla zloženo brisačo iz zgornje kopalnice, kjer je poleg umivalnika stala triminutna peščena ura.
