Bor je zamahnil s svojim zvitim repkom in poskakoval skozi toplo vodo Brenčeče plitvine. Mali rdeči morski konjiček je tako rad drvel! Včeraj je njegova prijateljica, morska deklica Zala, v prvi školjčni gredici potisnila polovico svojih gladkih kamenčkov vstran, da je imela njuna prijateljica Neja prostor za svoje vijolične školjke. Tako sta ob obali ostali prosti dve prazni školjčni gredici, tik ob tistih dveh, ki ju je Bor želel za svojo vijugasto dirkalno stezo.
Danes sta Bor in Zala nabirala odpadle trakove morske trave, da bi jih spletla okoli četrte gredice. Vse okrog njiju so se v nežnem toku zibale visoke zelene morske rastline. Brnn, brnn, so šumeli listi.
Znaš tudi ti nežno zabrenčati kot tople morske rastline?
Za njim, blizu skupne gredice s kamenčki pri vhodu, je Zala nehala plavati. Njen rumeno-zeleni rep morske deklice je počasi valoval, njena koničasta rdeče-oranžna krona pa se je nagnila, ko je povlekla za gost šop zelenih trakov. Težek šop je bil tesno ovit okoli hrapavega kamnitega stebla. Zala je vlekla z obema rokama, medtem ko so ji dolgi črni lasje plavali okoli ramen, toda moker vozel se ni nikamor premaknil.
»Kar pojdi naprej, Bor!« je rekla Zala. »Razrahljala bom ta veliki šop in te ujela.«
Bor je pomigal s hrbtno plavutjo. Odplavati naprej se je slišalo zabavno! Švignil je do peščene zaplate, kjer so na morskem dnu ležali prosti zeleni trakovi. En, dva, trije trakovi!Pograbil jih je v naročje in okoli stebel ovil svoj zviti repek, da jih je trdno držal. Mimo njegovega gobčka je po prstih oddrobencljal droben rak samotar z grbinasto rožnato hišico in se skril pod list.
