Hladna modra voda je požgečkala Vida po nosu, ko si je zavezal vozel na črni nindža maski. Vid je bil pogumen nindža, ki je živel pod valovi, in danes je poskočil naravnost iz svoje udobne postelje iz spletenih morskih alg. S tesnim, gumijastim pokom si je nadel zelene plavutke. Danes bo poiskal starodavni skriti zaklad na dnu morja.
Zamahnil je z nogami in švignil po peščeni poti skozi sotesko. Mimo je z enim samim počasnim mežikom priplavala zaspana morska želva in si pod brado godrnjala čez glasne mlade plavalce, preden je odlebdela v modrino.
Pri visokih kamnitih vratih soteske sta se skozi vodo spustila še dva nindža in zaprla pot. Prvi je bil hiter nindža po imenu Lev, druga pa bistra nindža po imenu Mia. Drug ob drugem sta lebdela v morskem toku in stražila stezo.
»Kar ustavi se, Vid!« je zaklical Lev in v širokem krogu zamahnil z mehkim rumenim mečem iz morske spužve.
»Starodavni zaklad je zaklenjen pod kamnitim obokom čisto na dnu grebena!« je rekla Mia in potrkala po dveh svetlečih rdečih rakovih oklepih, pripetih na roki. »Danes bo ostal skrit, razen če se prebiješ mimo naju obeh!«
Vid je poskočil na prstih na peščenih tleh in se potrepljal po prsih. »Jaz sem pogumen nindža in prekopicnil se bom mimo vaju obeh ter našel tisto skrinjo z zakladom!« je dejal.
Najprej je Vid planil proti šumečim izvirom mehurčkov, kjer je na ploščati skali čakal Lev. Srebrni mehurčki so pokali in šumeli vse okoli njunih kolen. Vid je pokrčil noge, se odrinil od peska in se visoko v vodi pognal v ogromno salto naravnost čez Levovo glavo. Švist, mu je zapelo v ušesih.
Toda ko se je Vid zavrtel skozi vodo, sta dolga konca njegovega nindža pasu zaplapolala za njim kot dve majhni zastavici. Lev je migetajoči pas takoj opazil.
