Ko se gozd ponoči ohladi, meglica zdrsne navzdol v cedrovo duplino pod starimi drevesnimi koreninami. In nocoj prihaja oblaček, da jo zaziblje v spanec.
Oblaček Domen priplava navzdol med korenine. Mehek je in siv, prav nič večji od blazine. Najprej zagrne svetlobo.Zalebdi pred mesečinim žarkom in svetle korenine postanejo srebrne, nato pa sive.
»Mirno zdaj, mala duplina,« zašepeta Domen.
Bum! Storž se odbije od korenine. Bum! Še eden.
Čez mah cepeta medvedek. Ime mu je Izak in prav nič noče v posteljo. Brcne storž. In čisto potiho zarenči.
»Izak,« zašepeta Domen. »Čas je za spanje.«
»Ne!« reče Izak. »Jaz cepetam. Top, top, top!«
Izak je siten. Kožuh ima našopirjen. Šape ima vroče. Toda Domen nekaj opazi.
