Žvenk, žvenk, žvenk so zazveneli gladki sivi kamenčki ob peščeno dno pod vodo. Mlada morska deklica Zala je s toplimi rokami breskove barve potrepljala še zadnji kamenček na njegovo mesto. Na dolgih črnih laseh ji je naravnost stala bodičasta rdeče-oranžna krona, njen rumeno-zeleni rep pa je počasi mahal v topli plitvini. To je bila najširša školjčna gredica v Školjčnem vrtu in čisto vsak kamenček je ležal v lepi, ravni vrsti. Bilo je ravno prav.
»Danes začnemo delati naš poletni vrtiček za piknik,« je rekla Zala in potrkala s prsti skupaj. »Vsak kamenček je na svojem pravem mestu.«
Švist! Navzdol se je spustil Bor, majhen rdeče-oranžen morski konjiček s tremi izrazitimi črnimi progami čez trebušček. Svoj prožni, zaviti rep je ovil okoli roba naslednje široke školjčne gredice, nato pa poskočil naravnost v tisto poleg nje.
»Jaz pa dobim ti dve gredici za svojo veliko zavito dirkalno stezo!« je zaklical Bor ter se zibal gor in dol. »Švist, zavoj in preval! Poglejta, kako šibam!«
Ko je v krog priplavala Neja, so skozi mirno vodo zaplavale nežne rožnate zvezdne iskrice. Neja je bila morski enorog s svetlo rumeno glavo enoroga, vijoličnimi sprednjimi kopiti in luskastim vijoličnim ribjim repom s širokimi rožnatimi plavutmi. K prsim je stiskala polno naročje zavitih vijoličnih školjk. Mimo njenih plavuti je oddrobencljal zaspan rak samotar s čajno skodelico na hrbtu in se skril pod skalo.
»Poglejta moje vijolične školjke,« je zamrmrala Neja, njen progasti rog pa je nežno zažarel. »Kam lahko posadim svoj prijetni kotiček?«
Zala se je razgledala po peščenem krogu. V vrtni krog je šlo samo pet širokih školjčnih gredic in prav nič prostora ni bilo, da bi vanj stisnili še eno. Dvignila je roko in na glas preštela na prste.
»Ena gredica za moje gladke kamenčke,« je rekla Zala.
