Klop-klop, klop-klop je samorog Niko kaskal čez široko grajsko trato. Z mehkim sivim gobčkom je po travi potiskal kupček živo oranžnih ognjičev. Vse okoli visokega kamnitega obzidja so se na soncu bohotile goste gredice rožnatih vrtnic in rumenih zajčkov.
Blizu dišečih grmov kosteničevja je na trati klečala njegova prijateljica princeska Lara. Rob svilene obleke si je zataknila za pas, da je lahko nabirala cela naročja rdečih vrtnic. Spodaj v bistrem grajskem jarku pa je med rumenimi lokvanji plaho pomahala njegova nova prijateljica, morska deklica Nina. Zeleni rep je tiho naredil čof-čof ob visokem trstičju.
Niko je pritekel prav do roba, kjer se je travnati breg stikal z vodo. Otresel je svojo belo grivo in živahno ter neučakano zapihal. Želel si je, da bi se obe njegovi prijateljici skupaj igrali isto igro.
»Spletimo velikanski cvetlični obroč prav tukaj med travo in vodo!« je zaklical Niko.
Lara je poskočila z vrtnicami v naročju in zavpila: »Ja! Jaz hočem prva splesti največji in najbolj pisan obroč!«
Nina je s svojo svetlečo repno plavutjo plosknila po vodi in se zasmejala. »O, naj pomagam še jaz! Skozi sredino si lahko podajamo cvetlične žogice!«
Niko je pogledal navzdol na svoja štiri trda kopita in potacal po zemlji. Samorog nima prstov, s katerimi bi zvijal drobna stebla, zato so morali vsi trije stopiti skupaj. »Cvet ob cvetu naj se vije, od vrha do vode obroč naj zažije!« je zapel Niko.
Lara ni mogla počakati niti trenutka več. Zgrabila je šop bodičastih stebel rdečih vrtnic in jih zalučala naravnost proti grajskemu jarku. Čof, čof, čof! Težka stebla so zgrešila Ninine roke in potonila naravnost na dno vode.
»Zdaj sem jaz na vrsti, zdaj pa jaz!« je zaklicala Nina, ki je komaj čakala, da poskusi. Zajela je celo naročje mokrih zelenih lokvanjevih listov in jih vrgla gor na breg. Plosk, čmok!
