Grmmm.
Daleč stran, nad morjem, je nekaj reklo grmmm.
Grmmm-rmmm. Spet se je oglasilo, tokrat bližje.
Grbka, ki je mali ankilozaver, je to najprej začutila v trebuščku. Tako ankilozavri čutijo stvari. So nizki in ploščati, čisto pri tleh, s trdim koščenim oklepom na hrbtu in težkim okroglim kijem na koncu repa. Grbka je dvignila smrček iz praproti.
Nad otokom dinozavrov so se kopičili vijoličasti oblaki. Sonce je drselo navzdol za palmami.
»Nevihta,« je rekla Grbka. »In noč. Oboje prihaja. Čas je za domov!«
Dom je bilo zavetje črede, nizka kamnita streha na drugi strani visoke kamnite soteske. Vsak večer so mali ankilozavri hodili domov po isti poti. Najprej praprotna jasa. Nato vetrovni greben. Potem kamnita soteska. In čisto na koncu zavetje, kjer so čakali odrasli.
In ko je mala prišla do zavetja, je z repnim kijem udarila ob skalo. En udarec. Dva udarca. Trije udarci. To je pomenilo: »Doma sem!«
Grbka je zamahnila z repom. Tok. Bil je majhen zvok. Grbkin udarec je bil vedno majhen.
»Grbka! Počakaj naju!«
Hrešč, hrešč, skozi praprot sta prišla njena dva prijatelja. Tadej je bil mali brahiozaver z vratom, tako dolgim, da mu je glava poskakovala med palmovimi listi. Lian pa je bil mali triceratops s tremi čokatimi rogovi in ovratnikom kakor krožnik.
»Greš domov?« je vprašal Tadej. »Greva lahko s tabo? Najini gnezdi sta naprej od vašega zavetja.«
»Pa pojdimo,« je rekla Grbka. »Držita se blizu.«
»Jaz grem prvi!« je dejal Lian. »Jaz sem najhitrejši jurišnik na celem otoku!«
In so šli. Prvi korak: praprotna jasa. Top, top, šu-šu. Čisto lahko.
Nato je prišel vetrovni greben. Grbka je veter slišala, še preden ga je zagledala. Hu-u-u.
Zgoraj na grebenu je veter grabil vse povprek. Vrhovi palm so opletali sem ter tja. Listi so frčali mimo kakor male zelene ptice.
»Ojej, moj vrat!« je rekel Tadej.
