Šu-šu, so zašumela krila, ko se je Neja stisnila mimo njih. Minili sta že dve leti pouka v baletni šoli, odkar sta s sošolcem Tristanom okoli baletnega droga zavezala koralno pentljo. Zdaj sta pomagala v kostumski delavnici, na nogah pa sta še vedno imela mehke copatke in stopala ravno na tleh.
Neja je odložila torbo z zvezkom poleg klopi. Na pladnju so ležale ponošene špice starejših plesalk.
»To so čevlji za dviganje na konice prstov,« je rekla. »Jih lahko midva neseva?«
Njuna učiteljica Damjana Kovač je umaknila pručko s poti.
»Seveda. Skupaj, v predal za popravila pod tisto mizo.«
Neja je prijela pladenj na eni strani. Tristan ga je prijel na drugi in si popravil modrozelena očala.
»Držal ga bom čisto pri miru,« je rekel.
»Jaz tudi. Zmorem veliko nalogo.«
Na drugi strani sobe je šivilja pripenjala žametno tuniko. Mrmrala si je melodijo, ki se je vedno znova zataknila pri istem tonu.
Najprej je bilo treba pladenj dvigniti.
»Ena,« je zašepetal Tristan. »Dve. Zdaj.«
Dvignila sta ga skupaj. Niti en čevelj se ni premaknil.
Nato sta morala mimo visokega razstavnega stojala.
Neja je že videla predal. Stopila je proti njemu.
»Počakaj. Nisva preštela,« je rekel Tristan in potegnil nazaj.
»Ampak saj je čisto blizu.«
Ona je vlekla naprej. On je vlekel nazaj.
Pladenj je ostal med njima, otroka pa nista ostala pri miru.
Rob pladnja je zadel ob stojalo. Stojalo se je nagnilo vstran in tri odslužene špice so se prevrnile na mizo.
Tresk!
Damjana je ujela stojalo, preden je padlo na tla.
Neja in Tristan sta nehala vleči.
»Najprej na mizo,« je zašepetala Neja.
