Močno drži, se nagni navzdol, naj zlatnik zdrsne v režo! Te besede je zažvrgolela rdeča sova Erika, ko je na visokem morskem stolpu pretegnila svoje svetlo perje. Imela je rumen kljun in goste, svetlo zelene obrvi v obliki črke V nad velikimi, modro obrobljenimi očmi. Danes jo je čakal čisto prvi polet okrog celega sveta.
Tap, tap, tap! Na kratkih nožicah je pricapljal mali glineni hranilnik Nino.
»Vzemi me s seboj, prosim!« je zakrulil Nino. »Po svetu bi rad nabral tri male zlatnike, da si napolnim trebušček.«
»Kar skoči, Nino!« je zahukala Erika. »Ponesla te bom čez vse širno nebo!«
Erika je s kremplji zgrabila mali hranilnik in se pognala v veter. Ojej, kako težka glina je bil Nino! Erikine perutnice so se majale sem ter tja. Spodaj na skalnatem morskem klifu se je tik ob pljuskajočih valovih zableščal droben zlatnik.
