Saten je zašepetal ob vrbovem protju, ko je Neja segla proti košari. Poleg lesenega baletnega droga v dvorani je ležal njen stari zvezek, odprt na strani z risbo copata. Minila so že leta, odkar sta s Tristanom narisala njegovo skrito kapico in trdi podplat. Danes pa je njuna učiteljica držala obljubo, da bo čas za pravo pomerjanje.
Neja je bila zdaj najstnica in za njo so bila že leta vaj. Vseeno pa je še vedno hotela prva seči v tisto košaro.
»Smem?« je vprašala.
»Naredimo malo prostora,« je rekla njena učiteljica Damjana Kovač.
Neja je potisnila torbo pod klop. Njen sošolec Tristan je odmaknil zvezek od roba košare.
Gostujoči čevljar je na tla postavil pručko.
»Dobro jutro, Damjana. Dobro jutro, Neja,« je rekel mojster Lovrenc. »Bomo poiskali copate, v katerih se bodo tvoji prsti in stopalni loki počutili kot doma?«
Neja je sedla, še preden je vprašanje izrekel do konca.
»Pripravljena sem.«
Želela si je, da bi bil že prvi par pravi. V tisti zvezek je hotela narisati čisto svoje špice.
Lovrenc je iz košare dvignil par. Neja je en copat nežno stisnila med dlanmi. Tam je bila čvrsta kapica, ki se je je spominjala. Tam je bil trdi podplat.
Le da je bil copat tokrat zanjo.
Lovrenc ji je pomagal obuti najprej enega, nato še drugega.
Neja je z enim prstom pogladila saten.
»Videti so, kot da spadajo na oder.«
»Najprej morajo spadati na tvoje noge,« je dejala Damjana.
Pri baletnem drogu je Neja položila dlan poleg koralno rdeče pentlje.
