Nekega jutra je v baletni šoli ob visokem oknu čakal trak. Preden se bo ura končala, bo dobil novo mesto.
Neja je pritekla v dvorano, njeno koralno rdeče krilce pa je poskakovalo. Deklica se je ustavila ob dolgem lesenem baletnem drogu in razširila roke.
»Balerina bom. Primabalerina! S celim velikim odrom!«
Njena platnena torba je s topim udarcem pristala na tleh.
Tristan, njen novi sošolec, je umaknil svoje copatke. Modrozelena očala si je potisnil višje na nos.
»Najprej vadimo hojo,« je rekel. »S stopali na tleh.«
»Potem pa veliki ples?«
»Najprej hoja.«
Neja je iz torbe potegnila zvezek. Odprla ga je na tleh med njima.
»Ta je za moje baletne risbice.«
Obrnila je čisto na zadnjo stran in jo pogladila.
»Ta je za moj ples na velikem odru. Do takrat bo ostala prazna.«
Tristan je pridržal zvezek, medtem ko je iskala svinčnik. Palec je skrbno držal stran od tiste posebne strani.
Blizu okna je ob steni zaplapolalo nekaj koralno rdečega.
Neja se je dotaknila pentlje okoli svoje bakreno rdeče fige. Njen trak je bil še vedno tam. To je bil drug trak, zataknjen za kaveljček ob baletnem drogu. En dolg konec je visel navzdol.
»Takšen je kot moj!«
Zvezek je odložila poleg torbe in stekla tja.
Njena učiteljica Damjana Kovač je ravno postavljala note na klavir. Obrnila se je, ko je Neja stopila pod trak in iztegnila roko.
Neja se je stegnila z eno roko. Njeni prsti so zagrabili praznino.
Trak je bil samo malo višje.
»Saj ga dosežem.«
»Stopala na tleh,« je dejal Tristan.
