Z obema rokama sem grebel jarek v ilovico.
»David, tvoja knjiga!« je zaklicala prijateljica Laura.
Dež je bobnal po platnici ob mojem kolenu. Čez knjigo sem potegnil kos povoščenega platna, nato pa kopal naprej. Pod nami je Zmajev potok postajal rjav. Hotel sem preprečiti, da bi deževnica, ki je tekla čez travnik, odplaknila našo zaplato mladega trstičja.
Pet prijateljev nas je skrbelo za tisti ovinek potoka. Pobirali smo smeti, šteli ptice in pazili, da nihče ni s škornji pohodil novih poganjkov.
Tisto popoldne sem bolj pazil na svojo risalno knjigo kot na prst.
Pod trstičjem se je odtrgal za prst širok kos blata.
Laura si je odmaknila mokre lase. »Voda narašča. Hitro.«
Prijateljica Mija je pokazala navkreber. »V lopi za seno je suho. Po zgornji stezi lahko pridemo do nje.«
»Samo še te korenine prekrijem.«
»Če bo stezo zalilo, bo prepozno.«
Pogledali smo stezo. Potekala je precej nad potokom. Dogovorili smo se, da bomo delali z nje in odšli, če jo bo dosegla voda.
S knjige sem potegnil povoščeno platno. Dežne kaplje so popikale mojo risbo stržka.
Za hip so mi roke obmirovale.
Potem sem platno razgrnil po goli prsti med šopi trstičja. Mija je držala en vogal, jaz pa sem drugega zatlačil pod kamen.
»Korenine držijo prst skupaj,« sem rekel. »Ampak te se še niso dovolj razrasle.«
Za mojim hrbtom se je risba razmazovala.
Laura je stekla do jesenovega količka, ki sem ga tisto jutro zapičil v breg potoka. Vanj sem vrezal tri zareze za merjenje gladine.
»Spodnje oznake ni več videti,« je zaklicala. »Zdaj še srednje ne.«
Više ob potoku so se veje zataknile počez v kamniti odtok pod kolovozom ob pašniku. Voda je zastajala v plitvi mlaki ob njem.
Prijatelj Erik je dvignil naše vedro z orodjem. Rad je gradil lične kamnite zidove, a tega je bil pripravljen pustiti nedokončanega.
