Ob šolski knjižnici stoji Miza po zadnjem zvoncu, lesena omarica na kolesih z medeninastim zvončkom. Tam Bor, Manca in Vida pomagajo sošolcem pri zagatah, zadnji korak pa mora vsak narediti sam. Ta hip Bor ni bil pri mizi. Tekel je čez igrišče, z eno roko je stiskal modro mapo, z drugo je lovil očala, ki so mu poskakovala po nosu.

Veter je nosil prah in kričanje. Ob ograji se je gnetla cela gruča.

»Točka je naša!« je vpil Simon, kapetan ene ekipe pri igri med dvema ognjema. V pesti je stiskal odlomljen kos bele krede. »Žoga je padla noter!«

»Zunaj je padla!« je zarohnel Rok, kapetan druge ekipe. »Potem je pa nekdo potegnil novo črto. Poglej, kako je kriva!«

Črta je res vijugala čez sivo packo na asfaltu, kot bi jo kdo razmazal s podplatom.

Bor se je ustavil med njima in dvignil roko. »Stoj. Najprej dejstva, potem razsodba. Do zvonca je še dovolj časa.«

»Dovolj za kaj? Za izgovore?« je rekel Rok.

Za Borom sta pritekli Manca in Vida. Manca je s pestjo potrkala po ograji, enkrat, dvakrat, dokler je niso pogledali.

»Vsi en korak nazaj,« je rekla. »Če boste tacali po sledeh, bo dokaz videti kot palačinka.«

Fant z jabolkom je stopil nazaj in glasno ugriznil.

»Drži to,« je Simon zamrmral Vidi in ji potisnil kredo v dlan. Prsti so mu bili beli od prahu.

Bor je štel na prste. »Prvo: črta je nova. Drugo: ob robu igrišča riše hišnik. Torej jo je potegnil on.«

Ravno takrat je mimo pripeljal hišnik s kapo in vozičkom za črte. Ko so ga vprašali, je samo zmajal z glavo, da on riše le ob robu, sredina igrišča pa ni njegova.