Na hodniku pri šolski knjižnici diši po starem lesu. Tam stoji Miza po zadnjem zvoncu, omarica na kolesih z medeninastim zvončkom, in ob njej Manca, Bor in Vida pred odhodom domov pomagajo sošolcem iz zagat. Pravilo je eno samo: zadnji korak mora narediti tisti, ki je prišel po pomoč.

Tisto popoldne je v likovni učilnici počilo. Suho, kot bi kdo z dlanjo udaril po kartonu.

Zoja, deklica iz četrtega razreda, je obstala sredi učilnice. Škatla ji je zdrsnila iz rok in obležala na mokrem linoleju. Ob koritu je Ema izpirala široke čopiče, voda pa je še kar pljuskala v vedro, kot da se ni nič zgodilo.

Zoja je dvignila pokrov. Glinasta lisica je bila še cela. Skoraj. Manjkalo ji je levo uho. In rep, zaviti rep, ki ga je Zoja vso uro gladila s palcem.

Glavo je naredila Tija, njena sošolka. Zoja je naredila trup in rep. Lisica se je že prej malo nagibala, zato jo je Tija podpirala z radirko. Ob pol treh pride komisija, Tija pa je samo skočila po barve.

Zoja je pobrala uho. Potem je zgrabila rep, tako močno, da se ji je glina zmečkala med prsti. Potisnila ga je v žep jopice. Umazani rokav si je zavihala do komolca.

In stekla.

»Rabim špatulo,« je rekla pri Mizi in se ujela za rob. »Pa rdečo barvo. Hitro.«

Manca je s prsti zabobnala po pultu. »Za kaj pa?«

»Za nič. Samo malo bom popravila.«

»Zoja.« Manca se je nagnila čez mizo. »Kaj imaš pod jopico?«

Zoja je počasi položila lisico na les. Zvonček je tiho brenknil.

»Uho je odpadlo. Če ga prilepim in pobarvam čez, Tija sploh ne bo opazila.«

Manca je pogledala okrnjeno glavo, potem Zojo.