Pesek je škripal med zobmi, čeprav je Julijan stal v muzeju in pred njim ni bilo niti enega zrna puščave.

S prstom je sledil zarezi na majhni apnenčasti ploščici. Ploščica je ležala pod steklom ob razlagi o starem Egiptu, Julijan pa je v beležko risal njene čudne znake: ptico, valovito črto, oko in stol.

Čez dva dni je moral razredu pokazati risbo o piramidah. Hotel je, da bi bila njegova najbolj natančna. Ne samo velika trikotna streha, kakršno so risali drugi. Hotel je narisati rampe, sani, kamne in ljudi, ki so vse to premikali.

Na robu ploščice je opazil komaj vidno vrstico. Približal je nos steklu.

»Najprej pot, potem kamen. Voda pred sanmi, vrv za njimi. Ne vleci proti vetru.«

»Tole bi pa znal prebrati samo kakšen stari pisar,« je rekel čuvaj muzejske sobe, gospod Brin.

Julijan si je vrstico hitro prepisal. Ko je s svinčnikom dokončal zadnjo piko ob očesu, je ploščica pod steklom zazvenela. Ne glasno. Kot žlička, ki se v predalu dotakne druge žličke.

Muzejska luč se je raztegnila v belo črto.

Julijan je z mežikanjem odgnal pesek iz trepalnic. Pod nogami je imel vročo zemljo, oblečen pa je bil v svojo modro majico z madežem tempera barve na rokavu. Pred njim se je dvigala piramida, še ne dokončana. Po njeni strani so se vzpenjale široke rampe. Moški so vlekli lesene sani z velikim kamnitim blokom. Ob robu je nekdo z vrčem polival pesek.

»Voda pred sanmi!« je zavpil mož s plešasto glavo. »Ne po mojih sandalih, Nefru! Pred sani!«

Fantek z vrčem se je zdrznil in Julijana poškropil po čevljih.

»Kdo pa si ti?« je vprašal. »Videti si, kot da te je izpljunila poslikana stena.«

Julijan je pogledal piramido, pa reko, ki se je bleščala med palmami, in mesto iz nizkih hišic iz blatne opeke.

»Julijan. Iz Slovenije.