»Kdo galopira za nami, če za nami ni nikogar?« vpraša Gaj.

Enoletni mustang obstane tako sunkovito, da mu črna griva pade čez oči. Za njim se ustavi vsa čreda. Še pred trenutkom so se preganjali čez širno prerijo, med rumenimi travami in grmi žajblja.

Zdaj vsi poslušajo.

Topot se zakotali čez ravnico.

Trak-tak, trak-tak, trak-tak.

Točno tako hitro, kot so pravkar tekli sami.

»Skriti konj,« dahne Gaj. »Poiskal ga bom.«

Rad riše poti. S kosom oglja praska črte po svetlih kamnih in si tako zapomni vsak izvir, vsako skalo in varen prehod. Danes hoče na svoj zemljevid dodati še skrivnostnega mustanga.

Čreda vstopi v Vetrovno skledo, široko kotlino med rdečimi pečinami. Vanjo vodi ena sama soteska. Kobila Sivka zarezgeta in udari s kopitom ob tla.

»Ko senca doseže tisti brin, odidemo. Ponoči v skledi ni paše.«

»Do takrat ga bom pripeljal,« reče Gaj.

Na prvi ploski kamen nariše krog. To je začetek njegovega načrta: označiti pot, slediti topotu in prestreči neznanca pri napajališču.

Požene se naprej.

Trak-tak, trak-tak!

Nekdo res teče za njim. Gaj pospeši. Tudi neznanec pospeši. Gaj zavije med kupe rahle prsti.

»Pazi na streho!« zacvili prerijski pes iz rova.

Gaj preskoči eno luknjo, drugo obide, ob tretji pa mu spodrsne. Zadnje kopito podrgne čez kamen z zemljevidom. Oglena črta se razleti v črn prah, ki mu poprši gobec.

Topot potihne.

Pred njim leži gosta preproga bivolje trave. Gaj stopi nanjo. Nobenega skrivnostnega tekača ni nikjer.