»To ni pošteno, zmaj je bil tudi moj, zdaj pa mojega imena ni zraven,« je rekel Bine in prestopil z leve noge na desno. V roki je stiskal zmečkan prepognjen listek, iz katerega je kukal vogalček narisane zmajeve peruti.

»Potem ga bomo pa takoj dopisali,« je rekla Manca in s prsti odločno potrkala po leseni plošči Mize po zadnjem zvoncu. Njena dva visoka čopka sta ob vsakem udarcu poskočila. V rdeči žametni oblekici in z majhno torbico čez ramo je bila videti, kot da bo vsak hip nekam stekla. »Miza po zadnjem zvoncu reši vsako krivico v desetih minutah. To je naše prvo pravilo.«

»Ne moremo pisati po tuji lastnini, ne da bi preverili obe plati,« je rekel Bor in si popravil okrogla želvovinasta očala na ozkem nosu. V svojem kobaltno modrem anoraku je odprl ploščato mapo iste barve in iz nje potegnil prazen zvezek za zapiske. »Najprej moramo ugotoviti neizpodbitna dejstva. Prvič, izdelali ste skupnega zmaja za vitrino pred knjižnico. Drugič, Taja in Andraž trdita, da si ti le stal zraven. Pravita celo, da si samo držal lepilo.«

»Taja in Andraž nimata prav!« je vzkliknil Bine in stisnil pesti v žepih trenirke. »Brez mene tisti zmaj sploh ne bi bil tak, kot je!«

Iz Borove mape je ob tistem nenadnem vzkliku zdrsnila stara, posušena tuba tekočega lepila s širokim rdečim pokrovčkom. Bor jo je pobral s tal, se namrščil in z vso močjo poskusil odviti pokrovček, a se zasušena plastika ni premaknila niti za milimeter.

»Kako sploh lahko kdo drži lepilo, če se ga pa sploh odpreti ne da?« je rekel Bor in z zobe stisnjenimi ustnicami vlekel za pokrov. Tuba mu je zdrsela iz prstov in z zamolklim udarcem padla na marmorna tla hodnika, pokrovček pa je ostal nepremakljiv.

Vida si je medtem okoli kazalca ovijala navadno rjavo vrvico, ki jo je vzela z lesenega navitka na svojem pasu.