Brrrrrrrr.
Brnenje se je zavleklo pod vrati šolske delavnice.
Brrrrrrrr.
»Tokrat mora žlica izginiti,« sem rekel. Sem Črt, sedemletni robotski deček, in tistega torka sva z Lumo hotela izumiti medplanetarno potovanje. Do petkove razstave so manjkali le še trije dnevi.
Najin teleportator je bil podoben garderobni omarici, le da je imel bakrene obroče in ročaj od pokvarjenega opekača. Izdelovala sva ga že štiri tedne. V ponedeljek sva navijala žico. V sredo sva brusila stike. V petek sva ugotovila, da sva glavno stikalo pritrdila na notranjo stran vrat.
To je bilo nerodno.
Luma je položila žlico na modro ploščico.
»Ko rečem zdaj, pritisni rumeni gumb,« je naročila Luma.
»Kateri rumeni?« sem vprašal.
Oba gumba sta bila rumena.
Pritisnil sem levega. Počil je zrak, zadišalo je po zažganem kruhu in žlica je izginila. Našla sva jo v šolskem umivalniku, med mokro gobico in olupkom mandarine.
»Potovala je natanko sedem metrov,« je ugotovila Luma.
»Kar je skoraj do Marsa, če narišeš zemljevid dovolj na drobno,« sem odvrnil.
Naslednji dan sva povečala moč. Hotel sem poslati zaboj z izvijači na zapuščeno luno, vendar sem narobe obrnil koordinatni obroč. Teleportator je pogoltnil orodje in zaboj vrnil prazen. V njem je ležal le topel črn kamen.
Luma ga je stehtala na tehtnici za vijake.
»Nekam sva ga le poslala,« je pripomnila.
V četrtek sva stopila v omarico kar sama. Na vratih je visel moj načrt, narisan z zelenim svinčnikom: Zemlja, črtkana pot in neznani planet. Ob njem je Luma trikrat podčrtala pravilo: PRED VKLOPOM PREVERI KOORDINATE.
»Preverjene so,« sem zamrmral, čeprav sem zadnjo številko ošvrknil le mimogrede.
Pritisnil sem gumb.
Brrrrrrrr.
Tla so se vdrla. V zvočnikih mi je zacvililo, nato pa sva z Lumo treščila na grob rdeč pesek. Okoli naju so se dvigale visoke črne bazaltne stene. Teleportator je obležal na boku, iz zadnje plošče pa se je vil siv dim.
