Brrrrrrrr.
Brnenje se je zavleklo pod vrati šolske delavnice.
Brrrrrrrr.
»Tokrat mora žlica izginiti,« sem rekel. Sem Črt, sedemletni deček robot, in tistega torka sva z Lumo hotela izumiti medplanetarno potovanje. Do petkove šolske razstave so manjkali le trije dnevi.
Najin teleportator je bil podoben stari garderobni omarici, le da je imel bakrene obroče in ročaj pokvarjenega opekača. Sestavljala sva ga že štiri tedne. V ponedeljek sva navijala bakreno žico. V sredo sva brusila stike. V petek sva ugotovila, da sva glavno stikalo privila na notranjo stran vrat.
To je bilo precej nerodno.
Luma je položila jedilno žlico na modro ploščico.
»Ko rečem zdaj, pritisni rumeni gumb,« je naročila.
»Kateri rumeni?« sem vprašal.
Oba gumba sta bila rumena.
Pritisnil sem levega. Zrak je suho počil, zadišalo je po zažganem kruhu in žlica je izginila. Našla sva jo v šolskem umivalniku, med mokro gobico in olupkom mandarine.
»Potovala je sedem metrov,« je rekla Luma.
»Kar je skoraj do Marsa, če narišeš dovolj majhen zemljevid,« sem odvrnil.
Naslednji dan sva povečala moč. Hotel sem poslati zaboj z izvijači na zapuščeno luno, vendar sem narobe obrnil koordinatni obroč. Teleportator je pogoltnil zaboj in ga vrnil brez orodja. V njem je ležal le topel črn kamen.
Luma ga je stehtala na tehtnici za pismo.
»Nekam sva torej le prišla,« je pripomnila.
V četrtek sva stopila v omarico sama. Na vratih je visel moj načrt, narisan z zelenim svinčnikom: Zemlja, črtkana črta in neznani planet. Ob njem je Luma trikrat podčrtala pravilo: PRED VKLOPOM PREVERI KOORDINATE.
»Preverjene so,« sem zatrdil, čeprav sem zadnjo številko le na hitro ošvrknil.
Pritisnil sem gumb.
Brrrrrrrr.
Pod nogama se je zazdelo prazno. V ušesih nama je zapiskalo, nato pa sva z Lumo pristala na drobnem rdečem pesku. Okoli naju so se dvigale visoke stene iz črnega bazalta. Teleportator je ležal prevrnjen na boku, iz zadnje plošče pa se je vil tanek pramen dima.
