Miza po zadnjem zvoncu

Pri šolski knjižnici stoji Miza po zadnjem zvoncu: omarica na kolesih z medeninastim zvončkom, škatlo izposojenega orodja in predalčki za težave, ki jih je v razredu nerodno izreči na glas. Manca bi najraje ukrepala, še preden se zmešnjava razraste v pošast. Bor vztraja, da je poštena rešitev mogoča šele, ko poznajo vsa dejstva, tudi tista dolgočasna. Vida pa opazi, kar drugim uide, in zna iz vrvice, papirja ter potrpežljivosti sestaviti uporaben načrt. Prav njuna nestrinjanja poganjajo delo naprej. K mizi lahko vsak učenec prinese zagato: uničen skupinski plakat, nepošteno pravilo pri igri, laž, ki se je razširila, novega sošolca, ki ga niso sprejeli v krožek, ali obljubo, na katero so vsi pozabili. Miza pozna eno trdno pravilo: pomočniki smejo raziskovati, predlagati in izdelovati pripomočke, ne smejo pa namesto drugega opraviti zadnjega popravka. Pred zadnjim zvoncem mora tisti, ki je sredi težave, sam izbrati naslednji korak. Vsaka epizoda prinese zaključen primer, napačne poskuse, preizkušanje zamisli, suhoparen humor in vrnitev v topli knjižnični kotiček, ko hodniki utihnejo. Iz drobnih šolskih zadreg nastajajo živahne uganke o tem, kaj dolgujemo drug drugemu.