V sortirnem stolpu velja pravilo: paket ne more biti lažji od ovoja, ki ga drži skupaj. Taja, mlada robotska muca s turkiznimi ploščicami, ujame padajoč zavoj z obema sprednjima tačkama. Iz njega najprej zdrsne siv ovojni papir. Za njim prileti uradno potrdilo. Na njem piše: NAROČENO: NIČ.
»Kje so deli ventila za strešni vrt?« vpraša Taja. Na levem licu ji poskoči zvit srebrn brk.
Bor, oranžen robotski pes z magnetnim nosom v obliki podkve, povoha prazen zavoj. Dvakrat potrka po nosu.
»Mogoče so deli zelo majhni,« reče Bor. »Tako majhni, da so skoraj nič.«
Taja razpre papir. Na notranji strani je odtisnjena nalepka za dostavo: STREŠNI VRT SEVER, VENTIL, TRIJE KOVINSKI OBROČKI.
»Ventil ne more dihati brez obročkov,« reče Taja. »Če se do večera ne odpre, bodo rastline brez vode. Hočem najti manjkajoče dele.«
Ob tekočem traku sedi odpravničarka Maša. Ima zavihane rokave in svinčnik za ušesom. Pred njo so trije stolpci paketov: pravilni, poškodovani in tisti, ki se pretvarjajo, da so pravilni.
»Za novo nalepko ti lahko dam menjavo,« reče Maša. »Prinesi mi nalepko z nečitljivim naslovom, jaz pa odprem skladiščni predal za rezervne dele.«
Taja pogleda proti steni predalov. Štirinajsti predal utripa rdeče. Nato stolp zapiska in na zaslonu izpiše: SOSESKA PRAZNA. DOSTAVA PREKLICANA.
»Prazna?« Bor dvigne povešeno uho. »Na strešnem vrtu so paradižniki. In čebele. Čebele ne znajo biti prazne.«
»Po računalniškem seznamu tam ni nikogar,« reče Maša in že seže po naslednjem paketu.
Taja z repom dvakrat potrka po kovinski ograji. Bor jo pogleda in dvakrat potrka po nosu.
To je njun skrivni znak: počakaj, ne skleni še.
Taja pokaže na zaslon. »Najprej bova razdelila težavo. Manjkajo deli. Potem je napačna nalepka.
