»Prvič: potnike spravim na naslednji tramvaj. Drugič: ujamem prejšnjega in mu naročim, naj se vrne. Tretjič: zmagava, še preden zaprejo remizo,« je Bor našteval in dvakrat potrkal po svojem črnem nosu v obliki podkve.

Bil je majhen oranžen robotski pes z dolgima povešenima uhljema, hodil pa je tako odločno, da so se mu kremne tačke zdele večje. Nad peronom so brnele tople svetilke. Na tabli je pisalo: NASLEDNJI TRAMVAJ: ČEZ DEVET MINUT.

Tramvaj je ravno odpeljal mimo. Ni upočasnil. Ni odprl vrat. Zazvonil je s suhim kovinskim tonom ter za seboj pustil le zavoj srebrne proge.

»Hej!« je zaklical Bor. »To je postaja! Postaje niso okrasne lončnice!«

Ob robu perona je deklica z zelenim nahrbtnikom držala kovinsko žlico. Z njo je mahala za tramvajem, kot bi hotela z žlico zajeti tir in ga potegniti nazaj.

»Z njim moram do remize,« je rekla deklica. »Tam čaka moj oče. Zaprejo jo ob osmih.«

Taja, turkizna robotska muca s cikcakastim brkom, je že stala pri krmilni omarici. S konico repa je odmaknila pločevinasti pokrov. Pod njim so se prižigale drobne lučke.

»Bor, ne teci,« je rekla Taja. »Najprej poglejva, zakaj ni ustavil.«

»Ker je tramvaj očitno slabo vzgojen,« je odvrnil Bor in se pognal proti vratom na koncu perona.

Njegov magnetni rep je potegnil dekličino žlico iz roke. Cink! Prilepila se je na okroglo ploščico na repu.

»Moja žlica!« je vzkliknila deklica.

Bor je obstal. Žlica se je zibala za njim kot srebrn jezik.

»To ni zbirka,« je pripomnila Taja.

»Vem,« je odvrnil Bor. »Zbirke imajo predale.«

Zunanja vrata do tira so bila že zaklenjena. Na njih je utripala rdeča pika: DOSTOP MED VOŽNJO PREPOVEDAN.

Bor je pogledal tablo. Ostalo je osem minut.

»Če bom čakal, bo remiza zaprta,« je rekel Bor. »Če uporabim potisni pogon, lahko preskočim ograjo in dohitim tramvaj.«

Taja je dvignila pogled iz omarice: »Potem boš brez glasu, dokler se ne vrneva na postajo.«

Bor je s tačko potipal grlo, kjer je brlela modra lučka baterije.