»Moja tekmovalna značka je izginila,« je zabrundal jeti Grm in z dvema prstoma pretipal prazno zanko na svojem krznenem pasu.

V Enejevi risalni beležki je bil zapisan osemnajsti julij. Enej je bil sedemletni deček iz inuitske družine, na Antarktiki pa je z mamo živel le eno dolgo raziskovalno zimo. Tistega jutra je tičal za zabojem s termovkami in risal Grmovo ogromno ramo. Jeti je bil starejši, siv ob uhljih in tako mogočen, da je ob hoji puščal stopinje, velike kot pladnji za pico.

Na Postaji Južni Ledenik so z jetijem ravnali čisto razumno. Grm je imel dovoljenje za skrivanje pod ledenim robom, obrazec o teži strehe in pravilo, da po deveti uri zvečer ne sme stresati snega s kožuha. Sosedje so se pritoževali, ker je njegov kih iz dimnika odpihnil tri nogavice.

Tistega dne je bil Pokal bele sledi. Tekmovalec je moral po označeni poti priti do rdečega jambora, ne da bi prestrašil cesarske pingvine ob zalivu. Zmagovalec je dobil zavetrni prehod pod skalnim previsom. Grm ga je hotel. Tam bi se lahko skril pred poletnimi turisti, ki so v daljnoglede lovili vse, kar je bilo večje od tjulnja.

»Brez značke ne moreš na start,« je rekla gospa Vres, upravnica postaje. V roki je držala pravilnik, debel kot opeka. »Tak je sedmi člen.«

Grm je pogledal proti belemu polju, kjer so pingvini že bobnali s perutmi.

Enej je sklonil glavo nad beležko. Pod palcem je začutil trd rob nečesa okroglega.

V Enejevi risalni beležki je bil zapisan devetnajsti julij. Grm je iskal značko pri lesenem zaboju za opremo, Enej pa mu je sledil ravno prav daleč, da ga jeti ni slišal. To ni bilo lahko. Grm je slišal, če je na snegu počila ledena skorjica.

Pri zaboju je ležala srebrna ribja luska.

»Ha,« je rekel Enej in pokazal proti zalivu.