Na najmanjši agentski postaji v mestu, nad tramvajsko delavnico in za omaro z rezervnimi brki, je veljalo prvo pravilo: najprej načrt, potem skok. Bor ga je prekršil, še preden je sprejemnik nehal piskati. Oranžni robotski pes je z vsemi štirimi kratkimi nogami že stal na okenski polici.
»Streha v Žlebovju! Ventil zaliva narobe! Grem!«
»Ne greš,« je rekla Taja in z repom iz kabla ujela njegov rep. Okrogla magnetna ploščica se je prilepila na njeno konico. Klik. Tako sta potrdila vsak dogovor, odkar sta postajo odprla.
Na zaslonu sprejemnika je pod naročilom utripalo: trikrat kratko, enkrat dolgo. Isti signal kot pri tramvaju. Taja si ga je zapomnila, ker si je zapomnila vse.
»Trije koraki,« je rekla. »Ena: zapreva glavno kolo. Dve: jaz pritrdim cev. Tri: ti slediš vzdrževalni puščici do ohišja ventila in ga obrneš nazaj. Puščici, Bor. Ničemur drugemu.«
Bor si je dvakrat potrkal po podkvastem nosu. »Puščici. Jasno.«
Streha nad Žlebovjem je bila en sam vrt. Bakreni žlebovi, lonci s sončnicami in debela zelena cev, ki je sikala kot užaljena gos. Voda je brizgala navzgor, proti oblakom, ki je niso potrebovali. Na nižji terasi pod njima je stala gospa v rumenih galošah in z obema rokama branila gredico.
»Če se ta cev odtrga, mi bo odplaknilo peteršilj!« je zaklicala. »Jaz sem Vida in tu sadim že štirideset let. Peteršilja pa ne bom sadila še enkrat.«
»Ne bo vam ga treba, gospa Vida,« je rekla Taja.
Bor je mahnil z repom in ta se je s klikom prilepil na Vidino zalivalko. Pogledal jo je, kot da ga je izdala.
»To ni dogovor,« je rekla Taja. »To je zalivalka.«
»Vem. Ona tega ne ve.«
Korak ena. Taja je stopila na tanek kabel, napet med dimnikom in ograjo, in se z repom ujela za ravnotežje.
