Nihajna vrata šolskega preddverja so zaškripala kot stara gugalnica. Po hodniku je zadišalo po mokrih dežnikih in sveže natisnjenih plakatih. Ob šolski knjižnici stoji lesena miza na kolesih, z medeninastim zvončkom in polnimi predalčki. Tam osemletni Manca, Bor in Vida vsak dan pred zadnjim zvoncem pomagajo sošolcem iz zadreg, zadnji korak pa mora vedno narediti tisti, ki ga stvar najbolj zadeva.

Danes je pred Mizo stala vrsta. Prava vrsta, z začetkom in koncem.

Bor je štel na prste. »Pet,« je rekel. »Šest, če Elo štejem dvakrat, ker je tu že od včeraj.«

Ela, deklica z modro kapo, je v pesti stiskala svoj včerajšnji listek in potrpežljivo prestopala z noge na nogo.

Cvetka, sošolka iz njihovega razreda, je čez vhod držala napet napis. Bil je dolg kot klop v telovadnici, z rdečimi črkami: DOBRODOŠLA, NINA! Vrata so se odprla, napis je zdrsnil med kriloma in se zagozdil. Krrrc.

Pod njim je stala deklica s šolsko torbo, tako težko, da se je nagibala nazaj. Lasje so ji bili mokri od dežja. V pesti je stiskala prepognjen listek.

»Zdaj!« je zavpila Cvetka. »Rene, koračnica!«

Rene, fant iz četrtega razreda, je k ustom dvignil kazu in pihnil. Nič. Pihnil je močneje. Spet nič.

»Vanj moraš brundati,« je rekel Bor. »Kazu ne zapoje, če pihaš. Zabrni samo, če poješ vanj.«

Rene je zabrundal. Kazu je zabrenčal kot jezna čebela.

Nina se je stisnila ob steno, tik ob stojalo za dežnike. Torba ji je zdrsnila z rame.

»Cvetka,« je rekla Manca in potrkala po robu mize. »Vrata so zagozdena. In poglej jo.«

»Saj jo gledam.